dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

VSAK MED NAMI JE LAHKO JUNAK

Rad imam zgodbe o junakih. So dobrega srca, nesebično pomagajo ostalim ter tako skrbijo za lepši svet. S svojimi dejanji so lahko vzor prav vsakemu med nami. Ampak, so junaki zgolj tisti, ki premorejo super moči, ali pa poznamo tudi drugačne junake, takšne, ki živijo med nami?

Kot otrok devetdesetih sem odraščal ob serijah, kot so Lois & Clark: The New Adventures of Superman, Mighty Morphin Power Rangers, Herkul: Legendarna popotovanja, Xena, Buffy – Izganjalka vampirjev, Obalna straža in še bi lahko našteval. Dobili so me takoj – samo, da je šlo za nekoga, ki je pomagal pomoči potrebnim, in evo: bil sem njihov.

Nemalo nas je takih, ki smo kdaj sanjali o tem, da bi posedovali katero izmed super moči. Da bi lahko recimo leteli kot Superman, bili močni in neustrašni kot Herkul ali streljali pajkove mreže kot Spiderman. Morda celo, da bi vozili avtomobil, za katerega bi se izkazalo, da je Transformer. Ali pa, da bi dobili pismo, ki bi nas vabilo k vpisu na Bradavičarko. V bistvu, če sem čisto iskren, se še danes zalotim, da občasno stremim v nebo v upanju, da opazim kaj nenavadnega. Kot recimo Elliott, ki med pomivanjem posode zre skozi okno v pričakovanju, da bo nekje spet zagledal »svojega« E. T.-ja.

Bil sem eden tistih sanjajočih otrok, ki so verjeli v ščepec magije kjerkoli je bilo to le mogoče. Pravzaprav še danes verjamem v vsaj malo čarovnije, v vsaj malo nečesa nadnaravnega oziroma neobičajnega. V nekaj, kar je tukaj in zdaj, le da smo ljudje tako zaslepljeni z vsem, kar so nas naučili in za kar so nam rekli, da je prav, da tega ne opazimo in ne vidimo.

Ker nočemo verjeti, da bi lahko bilo nekaj več. Smo kot ostareli Peter Pan, ki obremenjen s službenimi in družinskimi obveznostmi sčasoma pozabi na svojo pravo identiteto in na deželo Nije. Vse do trenutka, ko se spet pojavi kapitan Kljuka, ugrabi njegove otroke in je, da bi jih rešil, prisiljen spet najti v sebi izgubljeno.

Nekateri nehajo verjeti, medtem ko drugi nočemo. Iščemo trenutke, iščemo dogodke in iščemo posameznike, zaradi katerih bi verjeli vsaj še malo. Vsaj še toliko, da se spet pojavi nekaj ali nekdo. Nekakšen razlog, ki bi nas navdal z upanjem, da vse le ni izgubljeno in da je na tem svetu še toliko vsega dobrega.

Če sem v otroštvu mislil, da moram, če želim biti junak, vedeti leteti, imeti opremo z najsodobnejšo tehnologijo in obvladati vse možne premete, udarce in ostale bojevniške trike, danes pri svojih tridesetih vem, da sem bil jebeno daleč od resnice.

Če mi naštejete vse možne super junake tega ali onega univerzuma, sem prepričan, da vam sam naštejem več junakov, ki so tukaj in zdaj. Med nami. Iz mesa in krvi, prav tako kot sva jaz in ti.

Ko ti življenje prestreže težka bolezen in ko tvojo svobodo pri gibanju zamenja nekaj korakov gor in dol po bolnišničnem hodniku in morda še kakšen sprehod okrog bolnišnične zgradbe, začenjaš spoznavati drugačne junake. Take, ki se borijo za to, da bi si pridobili še nekaj časa na tem planetu. In take, ki nesebično z vsem svojim znanjem poskušajo pomagati, da bi jim to tudi uspelo.

Ko se usoda malo poigra s tabo in se odloči, da iztiri tvojo lokomotivo življenja, ki je vozila po znanih in običajnih vsakodnevnih tirnicah, si tam. Med ljudmi, ki se jim je zgodilo podobno kot tebi. Z radovednimi očmi se oziraš naokrog in upaš, da uloviš kakšno iskro v očeh drugega pacienta. Ali nasmešek. Nekaj, kar vaju bo povezalo do točke, da ne bo ostalo samo pri pozdravu, ampak da bosta rekla še kakšno in s tem poskušala zmotivirati drug drugega.

»Pa čuj, kaj nam pa manjka? Govorimo lahko, hodimo lahko. Lahko smo veseli, da je tako, kot je,« nas je oni dan bodril cimer, medtem ko smo zunaj pred onkološkim posedali na klopi, pili kavo in bili priklopljeni na cevke, po katerih so nam počasi v žilo kapljala kemozdravila. Nismo želeli ostajati na oddelku po cele dneve, če je le bila priložnost in če smo bili dovolj pri moči, smo se radi sprehodili do parka ali pa do Ljubljanice in posedeli na kateri od klopi ob njej. Zunaj, na svežem zraku in ob vsaj majhnem koščku narave, je krutost rakaste diagnoze zbledela vsaj za kakšen odtenek.

Bili smo kot bratje in sestre, ki jih je povezala bolezen. Slavko, ki so ga doma čakali žena in otroci. Pa mački, o katerih je tako rad govoril. Jure, ki je bil mlajši od mene in je nekega večera obiskal mašo ter nam podaril podobice Marije, da nas varujejo. Dejan, ki se je med zdravljenjem poglobil v alternativo in ki je v sebi našel toliko miru, da je njegova prisotnost pomirila tudi tebe. Škufca, ki je ostajal nasmejan klepetav veseljač kljub dejstvu, da se mu je rak ponovil. Pa Romkinja, ki sem jo nekega dne srečal v dvigalu in preko klepeta ujel njen prekmurski naglas. Ko sem ji povedal, da sem tudi sam Prekmurec, je dobila nasmešek do ušes in se skoraj zadrla: »Eja, ka resno? Od kejc pa? Ge san s Püjšče!«

Bili smo tam, priklopljeni na cevke. Upajoč, da nas stranski učinki terapij ne bodo preveč prizadeli, in čakajoč na dobre novice iz ust zdravnikov. Verujoč, da nam lahko uspe, in drug drugega podpirajoč, da nam bo uspelo, le predati se ne smemo.

Vsak med nami bije svojo bitko. Nekateri smo zboleli za rakom, drugi ste na invalidskem vozičku, tretji imate doma otroka s cerebralno paralizo. Tudi, če nobena od teh naštetih usod ni vaša, verjetno bijete kakšno drugo bitko. Če je trenutno ne, žal ni nobenega zagotovila, da je ne boste kdaj v prihodnosti.

Zato: bodimo ljudje dobrih in ne slabih dejanj. Raje pohvalimo, kot pograjajmo. Poiščimo toplo in ne ostro besedo. Objemimo, namesto da prizadenemo udarec. Dajmo jim upanje, namesto da jim zbijamo moralo.

Verjemimo v lepši jutrišnji dan, pa četudi se za današnjega zdi, da je najtemnejši in najtežji. Danes sem lahko junak jaz, jutri si lahko ti, pojutrišnjem smo lahko vsi mi. Ni potrebno dosti. Dovolj je že vsaj malo dobrega in dobro se bo vrnilo. Prej ali slej. Le verjemi in ne obupaj.

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic