dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

NASLEDNJA VELIKA STVAR ŽIVLJENJA

“Življenje je kot knjiga. Nekatera poglavja so žalostna, nekatera vesela in nekatera razburljiva. Toda, če ne obrneš lista, ne moreš vedeti kaj prinaša naslednje poglavje.”

Si 30-letni samostojni podjetnik, ki usklajuje dve službi z občasnimi projekti. Kot karierist si želiš uspeti, nato pa te doleti diagnoza raka. Sledijo kemoterapije, operacije in sedemmesečno zdravljenje. Izgubiš obe službi, projektov več ni, za bolniški stalež pa se zdi, da počasi vendarle prihaja h koncu, saj so najnovejši zdravniški izvidi zelo spodbudni. In vprašanje se glasi: kam naprej?

Med časom, ki sem ga v zadnjih mesecih preživljal v bolnišnicah, sem nekje prebral, da ljudje ob življenjskih spremembah pridemo do nekakšne točke nič. Ta naj bi se zgodila na meji med znanim in neznanim. Oklepamo se znanega, ker je to tisto, kar poznamo. Tukaj so prisotna vsa naša doživetja, vsi naši spomini. Pravzaprav je tukaj vse, kar pojmujemo kot svoje dosedanje življenje.

Na to, kar se je zgodilo v preteklosti, ne moremo vplivati. To je dejstvo. Misli o tem, kako bi bilo, če bi bilo ali kako bi se izteklo, če bi v neki situaciji drugače odreagirali, torej odpadejo. Prav tako kot morajo odpasti vsi občutki krivde in obsojanja, da smo tukaj, kjer smo. Ja, diagnosticirali so me z rakom, izgubil sem obe službi, projektov trenutno nimam; ne vem, kaj se bo zgodilo z mano po zaključenem zdravljenju… Pa bo jeza zaradi vsega naštetega prinesla rešitev? NE. Zakaj ne? Ker zamere in samopomilovanje ne spadajo med rešitve.

Stojim torej na točki nič, se sentimentalno oziram nazaj k znanemu, pred mano pa je brezmejno polje neznanega. Oklepam se starih navad, starih okolij in starih obrazov, medtem ko se verjetno niti zavedam ne, da me prav to početje ovira pri vstopu v svet najrazličnejših novih priložnosti. Zakaj se torej ne bi otresel strahu in pogumno naredil prvi korak v neznano?

To, kdo smo danes, kako razmišljamo, kako dojemamo sebe, okolico, svet in navsezadnje življenje samo, je odraz vsega, kar smo doživeli do tega trenutka. Zato so naše zgodbe drugačne in naši pogledi različni. Preveč posameznikov obupa na poti do uspeha in se sprijazni z životarjenjem na počivališču. Sam ne želim pristati med njimi, kvečjemu želim najti pot, da do uspeha pomagam tudi njim.

Znano je torej zame postalo neznano. Vem, da ne morem nazaj, se pa zavedam, da mi vsako novo jutro in vsak nov dan prinašata nešteto možnosti novih začetkov. Tistih, ki me lahko popeljejo k nečemu večjemu, boljšemu. K nečemu, kar me bo izpopolnjevalo in osrečevalo.

Noben nov začetek ni lahek. Po tem, ko se ti je hiša, ki si jo gradil, porušila in sesula v prah, je treba začeti znova. Od temeljev pa vse do strehe. Ker je za delo potreben čas, se zavedaš, da bo potrebno tudi precej potrpežljivosti. Pa notranje vere, moči, zaupanja, samozavesti in vsega ostalega, kar te bo gnalo naprej … vse do cilja.

Na eni od številnih spletnih strani za samopomoč sem prebral stavek “Ne sekiraj se glede ničesar. Raje bodi hvaležen za vse.” Nimam pojma, kaj je življenje pripravlo zame. Niti sanja se mi ne, kje se bo nadaljevala moja pot in kam me bo odnesla. Vem pa, da sem lahko v tem trenutku hvaležen za ogromno stvari. Recimo za diagnozo raka, ki je botrovala k začetku spreminjanja percepcije dojemanja življenja in vsega. Pa za novo priložnost, da nadaljujem svojo pot na Zemlji in poskušam pustiti svoj pečat na njej.

Življenje ni končna destinacija, življenje je potovanje. Nekoč mi je nekdo dejal, da svoja življenja izbiramo tako, da se nam pred očmi zavrtijo različni scenariji. Mi se odločimo za tisti “film”, ki nam v tistem trenutku predstavlja največjo lekcijo za učenje. Vsak naš “lajf” nas uči nečesa večjega z namenom, da bomo v naslednjem še boljša in še močnejša človeška duša. Takšna, ki bo razumela, da je smisel vsega biti dober – do vsakega in vsega.

Hvaležni smo lahko za vsako novo priložnost in za vsak nov začetek. Če smo nekaj izgubili in tega več nimamo, ne izgubljajmo svojega dragocenega časa z objokovanjem ali iskanjem poti nazaj. Ne, čas je, da zaupamo vase in se v iskanju sreče pogumno podamo na pot, ki vodi naprej, ki vodi tja v neznano. Prava pustolovščina naj bi se namreč začela šele takrat, ko zapustimo svoj znan in varen pristan.

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic