dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

Zakaj je prav, da nismo TIHO?

»Življenje je sestavljeno predvsem iz vere in potrpljenja. Kdor ima v posesti ti dve kreposti, bo prispel do čudovitega cilja.« – Rudolf fon Tavel

Od prvega dne, ko sem s svetom delil svojo diagnozo, dobivam nemalo sporočil. Večina jih je vzpodbudnih, z lepimi željami, da mi naj uspe, in dobrimi mislimi. So pa med sporočili tudi takšna z vprašanji. Konkretnimi. Kot recimo, kaj pa storiti takrat, ko so obeti zmeraj slabši? Ko nimaš več dosti moči za borbo? Ko dejansko sploh nimaš več kaj dosti volje za to?


Kakšen bi bil vaš odgovor? Kakšne besede bi izbrali, da bi sočloveku vlili vsaj malo upanja in vsaj malo pozitive? Sedel sem za mizo, stremel v zaslon računalnika in nekajkrat prebral sporočilo:

»Pozdravljeni, Denis. Danes mi je prijateljica poslala članek z vašo zgodbo. Dejansko sem to branje res potrebovala. Težko te kdorkoli tako razume, kot nekdo, ki je sam šel čez to bolezen. Zelo sem vesela, da ste premagali raka. Tudi sama se borim z rakom na dojki. Zdravim se že leto in pol … Bila sem kar dolgo pozitivna in močna … Kaj pa storiti takrat, ko so obeti zmeraj slabši? Ko nimaš več dosti moči za borbo? Ko dejansko sploh nimaš več kaj dosti volje za to? Ko končno misliš: še malo, pa končam z zdravljenjem. Še obsevanja dam skozi … in ti potem zdravnica pred pripravami na obsevanja zatipa bulico … Ne, ne, ne … To ni res … In ponovno preiskave: ultrazvok, punkcija, slikanje kosti, CT-ji … Saj se kljub vsemu trudim, ampak brez tiste volje, želje in energije po življenju, ki je bila še kak mesec nazaj prisotna …«


Zaboli. Želiš pomagati, pa morda ne veš, kako. Začel sem s pisanjem odgovora z željo, da bi lahko našel prave besede in da bi ji lahko vlil vsaj malo upanja:


»Pozdravljeni. Hvala, da ste se oglasili. Niti sam še nisem na koncu poti, vseeno pa so obeti zaenkrat precej dobri, tako da računam na dober izid. Resnično si želim, da greste tudi sami naprej pogumno v boj in se ne predate. Nikoli ne veste – morda res jutri ne bo prišel dan z dobrimi novicami, bo pa mogoče pojutrišnjem ali pa naslednji teden. Dokler boste verjeli, da ima življenje za vas še nekaj več, in dokler boste kazali voljo do življenja, verjamem, da vam lahko uspe. Vsekakor razumem, kako je, ko si na tleh in se ti zdi, da nimaš nobenega razloga več za upanje in dobro voljo. Vseeno se ne pustite mračnim mislim in stremite k tistemu, za kar ste lahko veseli in hvaležni. Žal ne moreva vedeti, koliko časa naju čaka še tukaj na Zemlji, lahko pa se maksimalno potrudiva, da bo preostanek lep ne glede na vse novice in izzive, s katerimi nam streže življenje.«


In kakšen je njen odgovor?


»Hvala, Denis. Ja, res noben od nas ne ve, koliko in kaj ga še čaka. Trenutno se »malo« smilim sama sebi. Ja, problem je, ko se osredotočiš samo na negativne misli in črni scenarij. Ampak kot zgleda, očitno še vseeno imam kljub vsemu nekje nekaj volje in želje po življenju. Mislim, da bom to vaše sporočilo prebrala vsak dan za dobro jutro. Hvala.«

Zgodbe, ki jih piše rak ali kakšna druga diagnoza, vsekakor niso lahke. Potrebno je verjeti vase, verjeti v uspeh. Poskušati ostajati nad gladino brezupa in izgube vere. Stremeti, da v vsakem novem dnevu iščemo razloge hvaležnosti. Imeti zaupanje, da je prav vse tako, kot mora biti, da se vse dogaja z določenim namenom in da moramo čez to življenjsko lekcijo zato, da spoznamo in v sebi najdemo širino in veličino človeške duše. Dokler ne izgubimo vere vase in vere v dobro – do takrat ne obstaja nevarnost, da bi se izgubili v blodnjaku mračnih misli, ki lahko vodijo v pogubo. In tudi, ko se te misli pojavijo, še vedno lahko s koščkom domišljije privabimo tistega roza samoroga, ki pazil bo nebo in bdel nad nami, da v še tako temni noči ne bomo izgubili samih sebe.

V preteklih dneh sem dobil nekaj očitkov, da se promoviram preko svoje bolezni in da jo izrabljam za pridobivanje pozornosti. Češ, da se mogoče preveč govori samo o moji borbi z rakom in da še zdaleč nisem edini s to diagnozo. Da bi lahko mediji pisali še o kom drugem, ne samo o meni. Kaj pravim na to? Pred leti sem se v časopisih znašel zaradi običajnih tračev – od tega, da so me ujeli na snemanju neke reklame s skrivnostno svetlolasko, do tega, da so me poparčkali s sodelavko, ki se je ravno v tistem času razšla s svojim fantom. Kaj ima bralec od tega, ko prebere takšno novico? Nič. Kakšno dodatno vrednost ima, da nekdo, ki je medijsko izpostavljen, spregovori o svoji borbi z rakom in s svojim pristopom poskuša dati upanje in motivacijo ljudem, ki so se znašli v enaki ali podobni borbi za zdravje? Zgornji primer je dovolj zgovoren sam po sebi.

Vseeno mi je, koliko posameznikov je oziroma bo mnenja, da se promoviram preko bolezni. Dokler s tem, da iskreno govorim o svoji borbi z rakom, pomagam vsaj eni osebi in v njenih očeh predstavljam upanje, do takrat je moje poslanstvo na tem planetu doseženo. In zato je prav, da nisem tiho. Ker če lahko pomagam vsaj enemu sočloveku, zakaj tega ne bi storil? Zakaj bi ga pustil, da sam v samoti predeluje svoje težave in pada v brezupje? Zakaj mu ne bi močno stisnil roke in ga pripravil do zaupanja vase, v življenje in navsezadnje v vse, kar nas obdaja, in v vse, kar poznamo?

Tukaj in sedaj smo. Se zavedamo te sreče? Se zavedamo vseh drobnih radosti življenja, za katere smo lahko hvaležni? Se zavedamo, da obstaja tam nekje na tisoče ljudi, ki bi v tem trenutku takoj zamenjali svoja življenja z našimi? Se zavedamo, da imamo toliko vsega, za kar smo resnično lahko hvaležni, a tega ne vidimo, ker hrepenimo po tistem, česar nimamo? Ne se spraševati, zakaj nekdo toliko govori o svoji borbi s težko boleznijo. Ne mu očitati samopromocije, povezane s tem. Raje naj sleherni posameznik, ki je takega mnenja, naredi vsak dan kakšno malenkost, s katero bo polepšal življenje sočloveku ali dvema, in življenje bo steklo v povsem drugo smer. V boljšo smer. Tja, kjer ne bo časa za očitke, tja, kjer se bo zavedal, da lahko od življenja dobi toliko več, če le dela dobro zase in za soljudi. Dobro se z dobrim vrača, mar ne?

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic