dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

KO SE SREČAVA POD RAZPADAJOČIM DEŽNIKOM

»O, danes pa sem tako lepo začel dan! Zgodaj sem vstal, kolegicam polepšal dan s hecnim sporočilom, šel na vlak, ki sem ga skoraj zamudil, in me je strojevodja počakal, ko je videl, kako panično tečem proti vlaku. Potem sem gospe, ki je šla iz vlaka in je nesla kovček ter veliko vrečko, pomagal po stopnicah in je bila čisto preveč vesela zaradi moje prijaznosti. Potem sem gospe v trafiki pustil 10 centov napitnine, ker je bila tako prijazna, za piko na i pa sem se v službi pogovarjal z gospo, s katero se nisem še nikoli, in sva imela precej lepih stvari za povedati si. Zdaj sem na televiziji, potem šibam na radio; in preprosto vem, da bo petek lep dan. Naj bo tudi tvoj s soncem obsijan in s čim večjim nasmeškom na obrazu. Naj žariš in cvetiš.« Moj facebook zapis na današnji dan, 10. aprila 2015, ob 10:12.

Facebook ima eno takšno luštno opcijo, ki prikazuje osebno zgodovino današnjega dne. Ta me je spomnila na zgornji zapis. Še enkrat sem prebral objavo in komentarje; in se iskreno od srca nasmejal. Tako malo je potrebno za to, da si polepšaš dan. V bistvu ne samo, da ga polepšaš sebi, ampak ga nesebično polepšaš tudi ostalim. Iskrena prijateljstva, tista, ki premagajo vse navidezne minuse in najrazličnejše plati prismuknjenosti, ti lahko ponudijo najradostnejše trenutke življenja. Tiste, ob katerih se smejiš tako zelo, da začutiš neko zoprnost v trebuhu, hkrati pa si hvaležen zanjo, saj ti ga zaradi smeha vleče noter, s tem pa dobiš občutek, da so ti izstopile trebušne mišice in da imaš spodaj končno namesto majhnega sodčka za pivo tudi ti po novem »sikspek.« Ja, obstajajo takšni trenutki sreče. Sam sem ga opisal z izbranimi besedami, medtem ko bi morda pri tebi izbor bil drugačen. Tako kot ljudje izbiramo svoje besede in svoje misli, tako izbiramo tudi svoja dejanja.

Ne spomnim se, kakšno vreme je bilo 10. aprila pred štirimi leti. Danes, 10. aprila 2019, je oblačno in deževno vreme. Vrnil sem se v Ljubljano, saj sem imel na onkološkem nov pregled. Zamujal sem in se trudil, da me dež in nadležen zvok brisalcev ne bi odplaknila v odtok slabih misli, ki bi botrovale slabi volji, ter se vmes pripeljal do zapore ceste. Krasno. Seveda sem slišal zanjo, ampak usoda je hotela, da sem zgrešil prejšnji izvoz, zdaj pa sem iskal pot do cilja po neznanih poteh. Neznanke so postale znanke, kmalu sem avto parkiral v garažo in se razveselil dejstva, da zamuda vendarle ne bo prehuda. Odhitel sem do stanovanja in pograbil dežnik, ki je žalostno sameval v kotu od trenutka, ko se je znašel tam. Pred vrati bloka sem dojel, da v rokah držim razpadajoči dežnik, ki mi ga je v času, ko sem dneve preživljal na kemoterapijah na onkološkem, posodila prijazna medicinska sestra. Svojega nisem imel in tako sem po njeni zaslugi v deževnem dnevu do stanovanja prišel precej suh. Dežnik sem ji kasneje vrnil, a se je izkazalo, da sem ji prinesel boljšega in posledično delujočega brata. Njenega sem torej v tem današnjem trenutku držal nad sabo in se ob pogledu nanj zarežal. Kakšna smola. Pogledal sem proti zabojnikom s smetmi in se poigraval z idejo, da bi ga upokojil, pa mi je nekaj reklo, da ga naj odpeljem na še zadnji sprehod. Tako sva odšla z roko v roki na deževno pot do bolnišnice in doživela pravcato avanturo.

Vmes bi naju skorajda ločil veter, ampak se nisva dala. Nato je zgledalo, da bo popustilo blago in bo preprosto odletelo na moker odpad pozabe; toda nekaj je dežniku reklo, da to še ni to. Upirala sva se začudenim ali posmehujočim se mimoidočim obrazom ter mimo hodila ponosno kot pav ter se kmalu zatem skorajda zaletela z gospodom, ki je prišel nasproti s prelepim, verjetno novim dežnikom. Ustavila sva se v zadnjem trenutku, dvignil je svoj pogled izpod marele in se mi nasmejal. Nasmejal sem se mu tudi sam in odšla sva vsak svojo pot. Z razpadajočim dežnikom sva se za vedno ločila nekaj metrov pred bolnišnico. Našel je nove prijatelje v košu smole, od tam pa bo nadaljeval svojo pot na odpad, ampak ne na odpad pozabe. Spomin nanj bo ostal. Ne samo v moji glavi, ampak s tem zapisom tudi v večnosti digitalne vsesvetovne krame. Krame, ki bi lahko botrovala in napeljala k slabemu dnevu, pa je imela še vedno dovolj moči, da mi je omogočila zabavno in nepozabno prigodo, ki je sprožila serijo najrazličnejših drobnih razlogov za hvaležnost in dobro voljo. Vključno z vsakim nasmehom, toplim pogledom, lepo besedo in vsem, kar je še naneslo z dežjem vred.

Lahko bi bil eden tistih dni, ki je že vnaprej obsojen na beden dan, ker pač dežuje. Pa ni bil. Začel se je tako, da bi lahko za nekoga imel vse iztočnice za vse razloge, ki romajo v omaro slabega. Iz te omare bi lahko navlekli nase najlepši pulover in najljubše kavbojke, pa bi kljub temu še zmeraj ostali v objemu slabega. Spomladansko čiščenje prinaša enkratno priložnost, da se znebimo vse te navlake slabega, kar se je nabralo v naših omarah; in odroma v večnost pozabe. Zamuda in posledični stres hitro botrujeta slabi volji. Ko se ujamemo vanju, se zazdi, da nadaljnja doživetja padajo kot domina za domino: vse dlje in dlje, do trenutka, ko se nam poruši celota. Prav zaradi tega je prav, da se kdaj po dežju sprehodimo z razpadajočim dežnikom in ob tem začutimo vso svobodo tega sveta. Morda bomo res pritegnili začudene poglede in posmehe, toda v sebi bomo vedeli, da smo tam pod tem dežnikom z razlogom. In ko se bo to zgodilo, bomo kljub dežju, vetru in vsem ostalim »nevšečnostim« v nov korak stopili z nasmehom na obrazu ter z občutkom sreče in hvaležnosti v srcu. S tem, ko bomo žareli znotraj sebe, bomo mi poskrbeli za sonce in toploto v tem za nekoga sivem in turobnem vremenu.

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic