dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

eLeJ #1 – spletni roman v nastajanju

OPOMBA: Ta spletni roman se bere kot predloga za film, posnet po resnični zgodbi. Gre torej za resnično zgodbo, se pa moramo hkrati zavedati, da so si avtorji dovolili nekaj svobode in so določene informacije spremenili oziroma jih »zapeljali« drugače. Se pravi, končno vprašanje se glasi – Kaj je res in kaj ni? P. S. Vsaka podobnost z resničnimi osebami je (morda) zgolj naključna.

ZAPRLA BOM OČI IN JIH ODPRLA V DRUGAČNO NEBO

»Come and take my hand,

And travel the world

Come and feel my heart

And rip it apart

And if you close your eyes

Wake Up to a different sky

Oh come on …« (T. Speight, Waiting)

Dolgo časa sem razmišljala, ali bi se lotila tega ali ne. Kot pri večini drugih novitet v svojem življenju sem se tudi tokrat že dlje časa poigravala z idejo, ki pa je nisem nikoli doslej realizirala. Verjetno so temu botrovala vprašanja v glavi v stilu: »Pa kdo bo to sploh bral?« in »Si to res upaš? Kako daleč boš šla s svojo iskrenostjo?« ter »O čem boš sploh pisala?«. Odgovor na zadnje vprašanje imam že dlje časa, nisem pa povsem prepričana, da vem odgovoriti tudi na prva tri vprašanja. Ne morem vedeti, koliko ljudi bo bralo moje zapise; kot ne morem vedeti, kakšen bo odziv nanje. Vem le, da si želim poskusiti, in mislim, da imam kaj za povedati. Koliko bom pri tem iskrena, bom vedla samo jaz – kot sem v uvodu omenila: zmeraj obstaja možnost, da sem si dovolila svojo svobodo in pri opisu dogodkov iz naših življenj pustila svoji domišljiji na plano.

Sem L. J. Moja ime in priimek nista pomembna. Hecno življenjsko naključje (ali pa ne) je hotelo, da ob rojstvu dobim inicialki, ki bosta asociirali na Ljubljano; in evo me danes tukaj. Kot številne druge duše tega mesta je tudi mene v prestolnico pripeljalo z bolj prostranega konca Slovenije. Sledila sem svojemu občutku in verjela, da moram vas zamenjati za mesto. Navsezadnje sem vedela, da le tukaj lahko posežem po svojih sanjah, če si bom le upala in če bom le verjela.

Sedaj verjamem, da se lotevam pisanja tega spletnega romana v nastajanju s posebnim razlogom. Vabim vas v svoj svet, ki pravzaprav ni le moj, ampak je od vsakega izmed nas. Moji zapisi niso vedno navdihnjeni od lastnih poti, ampak navdihe zanje pobiram tudi pri prijateljih, znancih, sodelavcih in navsezadnje tudi na ulici. Že ena sama te lahko odpelje v neznane smeri, hoja po manj uhojenih poteh pa je pravzaprav tista, ki naj bi nam pokazala pravi smisel življenja. Mar ni?

Kaj povedati o sebi? Od nekdaj sem bila sanjačica – ena tistih, ki je prebrala preveč romantičnih knjig in pogledala preveč romantičnih filmov, da ne bi verjela, da takšna ljubezen zares obstaja. Pri svojih enaintridesetih lahko rečem, da sem jo tudi imela. Vsaj tri mesece. Življenje ni hotelo, da bi postala ena tistih srečnih punc, ki dobijo princa na svojem konju takoj, ko pokažejo voljo za galopiranje. Ne, moje življenje je bolj podobno Bridget Jones, s to razliko, da sem od nje mlajša, verjetno tanjša in na srečno ne noseča ne vedoč s kom. Pogosto sem jo imela za dobro prijateljico, pri kateri sem našla svoje zatočišče sploh v tistih trenutkih, ko sem nad moškimi že skorajda obupala, vrgla puško v koruzo in se pripravljala, da bom spremenila svojo spolno usmerjenost, in bom srečo poskušala najti na domačem igrišču. Fantje se z mano niso radi kaj dosti igrali. Ko pa so že pokazali interes, so precej hitro obupali. Kaj naj rečem, nikoli nisem bila ena tistih, ki se jih da dobiti zlahka, in če kaj, potem nisem nikoli verjela, da bom nekega dne lahek plen postala tudi sama.

Želela sem pisati o življenjskih stvareh, o tem, kako dojemam ljubezen, prijateljstvo, družinske odnose, o tem, kako dojemam vse nas, kako dojemam človeštvo kot celoto in kako dojemam naš mali planet v tem neskončnem vesolju. Moja najljubša otroška risanka, ki jo rada pogledam še danes, se začne z besedilom: »Že odkar se zbudimo na Zemlji in prvič odpremo oči, je več vsega, kot se videti da, več vsega, kot srce zmoglo bi.« Sem ena tistih, ki išče ta »več« v vsakdanu. Zato, da bi lažje razumela sebe, svoja dejanja, ljudi okoli sebe in navsezadnje življenje samo. Preveč vsega je, da me ne bi zanimalo, in preveč vsega, da ne bi poskušala najti svoje poti, tiste, ki vodi kar se da daleč, nekam tja izven meja, ki smo si jih ustvarili v svojih glavah.

Življenje mi je hitro dalo vedeti, da morda za vse teme vendarle še nismo dovolj odprti. Izučilo me je ob nekajkratnih poskusih, ko sem v članke, ki jih pišem za tabloidne časopise, poskušala vplesti svoje misli o dojemanju vsega. Živimo v svetu, ko ti med pisanjem zlahka prileti na roko palica cenzure. Hrepenimo po svobodi in po tem, da bi bili sprejeti, na drugi strani pa ne sprejemamo, ne razumemo in poskušamo stvari pomesti pod preprogo. Zanimajo nas tuja življenja, za tista, ki so okrog nas, pa le redko vemo, kako v resnici pravzaprav sploh so. Kako si? Eno daleč najpogostejših vprašanj smo tako sprejeli za svoje, da nas v bistvu sploh več ne zanima, kako ljudje sploh so, saj se njihovih odgovorov kmalu več niti ne spomnimo. Navajeni smo odgovarjati, da smo dobro, četudi nismo. Če nekdo ni dobro, pa je vse, kar iztisnemo iz sebe, da zaželimo lahkoten: »Upam, da bo čimprej boljše.« Nato pa se poskušamo otepsti tega dogodka in ga čimprej pozabiti, da slučajno tudi sami ne bi padli v slabo.

Sedim torej tukaj za računalnikom, pišem te besede in poslušam naključno izbrano pesem, ki mi jo je ponudil Deezer. Tom Speight v pesmi Waiting poje (povzeto po Googlovem prevodu): »Pridi, primi me za roko, odpotujva v svet, začuti moje srce, raztrgaj ga; in če zapreš oči, jih odpri v drugačno nebo.« Nekako tako. Tom je pesem zapel v pravem času in v pravem trenutku ter se tako znašel tudi v tem zapisu. Naj se zasliši tudi iz vašega zvočnika, sploh po branju tega zapisa. Vzemite si trenutek zase, skuhajte si kavo, posedite na soncu na balkonu in ob Tomu odsanjajte. Tja v vaše varno zatočišče, tja, kjer ste to, kar si želite biti, in tja, kjer živite življenje, kot si ga želite. Tja, kjer ste srečni tako, kot si želite biti srečni v tem trenutku. In srečni tudi boste.

Naša življenja niso samo s pentljami prevezane darilne škatle. Ne, prav vsaka od teh škatel ima vsebino. Nekatera razveseljuje ene, druga druge, vsem pa je skupno to, da so obliko škatle s pentljo prevzele z namenom osrečevati. Predvsem sebe. Ko spoznajo svojo vsebino in ko jo osvojijo, pa najboljše, kar premorejo, nesebično delijo tudi z ostalimi. Kot je to pri džointih. Tisti, ki jih kadijo, bodo že vedeli.

Do naslednjič, eLeJ

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic