dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

ELEJ #2 – SPLETNI ROMAN V NASTAJANJU

»You make me feel like I’m living a teenage dream
The way you turn me on
I can’t sleep
Let’s run away and don’t ever look back
Don’t ever look back …« (K. Perry, Teenage Dream)

RADA BI SE OZRLA NAZAJ IN OSTALA

Sem ena tistih, ki niso ravno ljubitelji oblačnih in deževnih dni. Načeloma me spravljajo v melanholično stanje, včasih tudi v takšno, da se počutim kot fikus v dnevni sobi, ki žalostno zre čez okno v svet, ki drvi mimo njega. Na srečo takšnih trenutkov ni ravno veliko, se pa najdejo. Tako kot verjetno pri vsaki osebi, ki na čustveni lestvici rangira podobno kot jaz, se pravi nekje precej pri vrhu. No, na srečo tokrat ni bil tipičen aprilski dan. Bil je petek, zunaj je pripekalo sonce, sama pa sem se ravno odpravljala v mesto. Na Facebooku sem ob običajnem drsanju po statusih drugih zasledila, da se na Kongrescu odvija Marihuana Marš. Končno sem zbrala pogum in se za razliko od prejšnjih let odločila, da se tudi jaz pridružim druščini, ki se vsaj enkrat letno v centru eLeJ-a svobodno zakaja. In to brez strahu, da bi jih zaradi tega ustavili škifi in jim napisali kazen. Kaj naj rečem, odločitev je bila več kot pravilna.


Ob dnevih, ko je zjutraj hladno, čez dan toplo in nato proti večeru spet mrzlo, sem ena tistih, ki imajo blazne probleme s tem, kaj sploh navleči nase. Nekoč me je ena od sodelavk poučila, da se tovrstnemu spomladanskemu stilu oblačenja reče »čebula«. Ko sem začudena vprašala, kaj konkretno bi naj to pomenilo, sem dobila odgovor, da smo kot čebule – ko se temperature višajo, slačimo sloj za slojem. No, ja, nikoli se nisem identificirala s to zelenjavo, zaradi katere jočem vsakokrat, ko se odločim uporabiti jo v kuhanju (s katerim se ne bi ravno hvalila; sem namreč ena tistih, ki bi med prvimi odleteli iz Masterchefa, posledično pa nisem niti sprejela povabila, da bi prišla na avdicijo za tekmovalce). Kvečjemu bi zase prej rekla, da sem kot jagoda. Takšna, ki ima rada sonce, in takšna, ki predstavlja svojevrsten užitek, ko jo daš v usta ob kozarcu dobrega vina. Tako sem oblekla oprijete kavbojke z luknjami (uf, zima mi je pobrala vso zagorelo barvo, moje bedre tako sedaj izgledajo tako bledične kot perutninske krače preden jih daš v ponev) ter ohlapno majico z napisom »You can find me here« in puščico, ki je kazala na moje srce. V nahrbtnik, ki sem ga prvotno imela s seboj zaradi travce, tobaka in rizel, pa sem natlačila še staro jopico, ki sem jo v New Yorkerju kupila nekega srednješolskega dne. Dogovorila sem se, da se na Prešercu dobim s Kajo, svojo prijateljico, ki dela na radiu in je nisem videla že lep čas. In tako sem odpeketala s Poljanske proti centru.


Kakšen raj! Da je Kongresc poln in da se na njem že precej »voha«, me je seznanila Kaja, ki se je do centra pripeljala s trolo, nato pa do Prešerca pešačila mimo trga. Sem vedela, da jo firbec matra, in to kljub dejstvu, da je odločno proti travi. Pravi, da jo je poskusila nekoč s svojimi sošolci v srednji šoli in da ji ni naredila dobro. Na srečo je ena tistih, ki nima problemov s tem, da jo kadim tudi sama. In tako sem takoj, ko sva našli svoje mesto na zelenici med veselo množico, prižgala tudi sama. V Merkatorju sva pred tem kupili pivski četvorček; in ko mi je mrzel pir stekel po grlu, nisem potrebovala ničesar več. Poglej to sceno! Nabito poln Kongresni trg, igra reagge, sonce pripeka, okrog naju pa druščine po tri, štiri, pet, šest ali manj ali več ljudi, ki »hengajo«, se imajo fajn in preprosto uživajo v družbi drug drugega. Oh, kako sem se razveselila televizijske kamere, ki sem jo zagledala v bližini. Naj posnamejo čim več kadrov in naredijo čim več novic o tem dogodku. Da bo Slovenija nekega dne le spoznala, da travca ni tak bav bav, kot verjamejo nekateri, in da ljudje, ki jo kadimo oz. konzumiramo kako drugače, nismo drogeraši, kot nas radi označujejo, ampak povsem preprosti in običajni ljudje. Khm, no, ja, vsaj nekateri, medtem ko za vse verjetno tega ne bi mogla reči. Dimu je sledil dim in tako, kot je v trenutkih, ko se imaš fajn, običajno, da čas mineva s svetlobno hitrostjo, je kmalu napočil tudi trenutek slovesa s Kajo.
Bila je pozna petkova popoldanska ura, zvečer se je dogajalo in punca rabi čas, da se uredi, preden odhiti v večerni lov na MkNagce. To je bila naša koda za hude tipe – ko je katera od prijateljic na katerem od dogodkov ali pa kje zunaj opazila kakšnega fajn tipa, je nanj ostale opozorila s stavkom: »Joj, tako so se mi zluštali MkNagci.« V naslednjem trenutku smo kot kure brez glave začele oprezati naokrog z namenom, da čimprej tega MkNagca opazimo tudi same; in če sem povsem iskrena, običajno pri tem početju nismo bile ravno diskretne. Prav zaradi tega poskušam, da bi se izognila neprijetni situaciji, svoje »kure« podučiti, v katero smer naj gledajo. Običajno tako, da dodam še: »Sploh tisti, ki so tako dobro ocvrti z leve strani.« Ali z druge. S tiste strani, kjer se pač nahaja »muci«, na katerega želim opozoriti ostale.


Na tega, v katerega sem se zaletela kakšnih pet minut pozneje, nisem mogla opozoriti nobene, ker ga nisem opazila niti sama. Ko sva se s Kajo ločili, sem iz nahrbtnika potegnila slušalke z namenom, da si pot do stanovanja popestrim s svojimi najljubšimi pesmimi. Obožujem, ko lahko odmislim vse, uživam v melodiji in preko sončnih očal oprezam za dogajanjem v okolici, medtem ko počasi pešačim skozi mestni vrvež. No, tokrat nisem ravno oprezala, niti nisem bila pozorna na to, kje hodim in kaj se dogaja. Ko sem po dolgem času zaslišala Katyjino Teenage Dream, me je ta odpeljala v moja sedma nebesa in tako sem odsanjala nekam tja, kjer bom srečala tipa, zaradi katerega se bom počutila kot brezglava najstnica, ki je noro zaljubljena v svojega idola. Takšnega, ki me bo gledal tako lepo, da zaradi tega ne bom mogla spati in si bom želela le, da bi pobegnila daleč, daleč stran z željo, da se ne ozirava nazaj. In nato BUUUUUUUUUM.


Izstrelilo me je kot fliper žogico v starih aparatih, ki sem jih tako rada predrkavala v otroštvu. Še preden sem dobro zaznala, kaj se sploh dogaja, sem ležala na tleh sredi Tromostovja, nad mano pa se je sklanjal ducat radovednih glav. »A si vredu?« in »A pokličemo rešilca?« se je slišalo nekje v ozadju, megla, ki se je počasi razbijala okrog mojih misli in izpred mojih oči, pa je razločevala le eno: tiste njegove oči. Vseeno mi je bilo, ali mi manjka pol glave ali mi je nogo odsekalo in jo vrglo ribam v Ljubljanico. Dovolj mi je bilo, da sem zrla v tiste oči.


»Res mi je žal. Oprosti, kar nenadoma si se znašla pred mano in nisem imel dovolj časa, da bi se ustavil.«
Ta glas je pripadal tem lepim očem. Zberi se eLeJ, verjetno bi bilo dobrodošlo, da odpreš usta.
»A … mmm …«
»A te kaj boli?«
Počasi sem dvignila glavo.
»Am …. če se ribe v Ljubljanici niso pravkar razveselile kakšnega dela mojega telesa, potem verjetno ne.«
Zaslišala sem smeh.
»Okej, ljudje, punca ima očitno smisel za humor in kot zgleda je vse vredu. Lahko greste naprej svojo pot.«
Počasi so se razkropili, medtem pa mi je lastnik teh simpatičnih oči, ki so me povsem prevzele, pomagal vstati. Ko sem zagledala kolo na tleh, so se puzle dogajanja izpred nekaj sekund začele sestavljati.
»Peljal sem se in kar nenadoma si bila pred mano. Nisem se mogel ustaviti in tako se je zgodilo, kar se je.«
Torej me je povozil. S kolesom, da se razume.
»Ah, ni problema, malo sem se zasanjala in očitno izgubila občutek za prostor.«
Zarežal se je.
»No, vidim, da je Marihuana Marš naredil svoje.«
Zardela sem. Šele zdaj sem dojela, da so na tleh tudi moja sončna očala, v njegove lepe oči pa so tako zrle moje, očitno rdeče in zakajene.
»Haha, lahko bi tako rekla.«
»A že odhajaš? Sam sem ravno na poti tja, me čakajo frendi.«
»Am, ja. Mudi se mi, zmenjena sem s kolegico.«
Kakšna lažnivka.
»Okej, potem pa le, da te ne bo čakala predolgo. Sem te mislil povabiti na pivo, da se oddolžim, a če se ti mudi, verjetno nimaš časa.«
Rada bi rekla ja, pa sem iz bogsigavedi katerega razloga rekla ne.
»Pa drugič. Upam, da je s teboj vse vredu in da je tudi tole na mestu.«
Nasmejal se je, pokazal na moje srce, pomežiknil in še preden bi bila sposobna karkoli izustiti … ga ni bilo več.

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic