dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

ELEJ #4 – SPLETNI ROMAN V NASTAJANJU

»We used to walk down by the river
She loved to watch the sun go down

We used to walk along the river

And dream our way out of this town …« (R. Marx, Hazard)

RADA JE OPAZOVALA, KAKO ZAHAJA SONCE

Nad Mesečev zaliv je počasi padal mrak, sonce je zahajalo na obzorju, izpod strunjanskega križa pa je bil prelep razgled nad neskončno modrino pred nami. Dekleta so bila mnenja, da mora prenosni zvočnik obvezno z nami na razgledno točko, iz njega pa se je tako v tem trenutku nekje v ozadju vrtela ena novejših hit štanc, ki mi je pravzaprav rahlo šla na živce: Sweet but Psycho.

»Kakšno glasbo poslušaš?«

Medtem ko so punce prepevale refren, je Zoran izkoristil priložnost in prisedel bližje meni.

»Odvisno od počutja. Različno glasbo poslušam, nisem pa ljubiteljica narodnozabavne, hardrocka, metala … No, včasih sem poslušala tudi to, saj veš, vsi imamo obdobja iskanja.«

»Kaj pa balkan?«

Uf, tega nikoli nisem marala.

»No, ja, kdaj pa kdaj ja. Sem šla že tudi v Topa pa v Palatium, ampak prej me boš v Ljubljani našel kje drugje.«

»Recimo – kje?«

Še preden bi lahko odgovorila, naju je prekinila Monika s predlogom, da se po stopnicah spustimo do obale pri Mesečevem zalivu. Nismo se obotavljali, pobrali smo stvari ter se še vedno ob spremljavi glasbe iz zvočnika začeli spuščati. Ugajalo mi je, da je prisotna glasba, saj tako punce, ki so hodile nekaj korakov pred nama z Zoranom, niso mogle ujeti vsega, kar sva se pogovarjala.

»Torej jutri odhajaš?«

»Ja, žal, ponedeljek in služba kličeta k povratku.«

»In kakšne načrte imaš za nocoj? Greste s puncami na kakšen žur ali?«

Nismo dorekle nič konkretnega in tako sem, ko so bile dovolj oddaljene, da res niso mogle slišati, o čem govoriva, pristala na idejo, da v zalivu ostaneva dlje od ostalih in da puncam, ko se bodo naveličale, dovoliva, da se vrnejo v hotel, midva pa izkoristiva ta lep kotiček slovenske obale za nekaj najinih lastnih, intimnih trenutkov. Zoran je s sabo prinesel neko vino, ki je bilo dovolj močno, da sem se počutila nalito po samo dveh kozarcih. Na plaži smo jih spili še nekaj, ravno dovolj, da sem do trenutka, ko so punce izrazile željo, da se vrnejo v hotel, bila voljna v trenutku predati se temu seksi šarmantnemu neznancu. Poslovile smo se in še preden so odkorakale proti stopnicam, mi je Monika na uho zašepetala: »Daj ga še za nas.« Očitno je bilo, o čem je govora, saj sem v naslednjem hipu padla v tako huronski babji smeh, da je še luna na nebu vedela, da bom to tudi storila. Bilo je očitno tudi Zoranu.

»Zanima me, kako si divja oziroma koliko si upaš?«

Uf, a me je res to vprašal?

»Oceni ti.«

»Vidim, da se veš zabavati, imaš pa vseeno meje, ki jih ne prestopiš oziroma ne upaš narediti koraka naprej.«

Zalizala sem ga v odgovor. Tega ni pričakoval, za trenutek me je odrinil, me pogledal v oči in mi rekel: »Nora si,« ter me nato začel strastno poljubljati.

Pozabila sem na svet okrog sebe in se v Mesečevem zalivu v objemu svetlobe meseca nad nama predala žrebcu, ki si me je po dolgi seriji slabih ljubimcev vzel konkretno. Iskreno, godilo mi je. Zverinsko sva strgala oblačila s sebe in se strasti čez nekaj trenutkov predajala v morju. Ni bilo ravno poletno vreme, posledično morje še zdaleč ni bilo toplo, toda bilo mi je vseeno. Fukala bi z njim v tem trenutku tudi na skalah ali pa kje drugje, če bi bilo potrebno.

Ne vem, koliko časa je minilo, preden sem dojela, da najina strastna igra po vseh informacijah, ki sem se jih v tistem stanju uspela spomniti, vse bolj spominja na nasilno ravsanje, užitek pa je zamenjala bolečina. Opazil je, da se upiram.

»Daj, no, kaj ti je? Prepusti se, greva do konca.«

»Nehaj, ni mi prijetno. Vrniva se na obalo.«

Odneslo naju je. Ne samo od najinih stvari na plaži, ampak tudi od strasti in tega, kako sama dojemava drug drugega. Če je zame bil kot ljubimec iz sanj, s katerim sem res šla čez svoje meje, sem zanj očitno bila ena od igračk, ki jih zapelje in jim stori, kar jim pač namerava storiti. Postalo me je konkretno strah. Kje se bo končalo vse to?

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic