dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

ELEJ #5 – SPLETNI ROMAN V NASTAJANJU

»And now, I need to know is this real love
Or is it just madness keeping us afloat?
And when I look back at all the crazy fights we had
Like some kind of madness
Was taking control
Yeah« (Muse, Madness)

ALI JE TO SAMO NOROST, KI NAJU DRŽI NA POVRŠJU?

»Daj, no, saj se samo igrava.«

»Kakšna igra je to, da me ob njej boli in me je strah za življenje?«

Potunkal me je. Pod vodo sem poskušala rešiti se njegovega oprijema, pa sem se zaman upirala. Brcala sem v prazno v morsko gladino, on pa se je huronsko režal. Znašla sem se v tistem trenutku življenja, ko te postane strah zase in ko se ti zdi, da te za eno roko že lovi smrt. Pred očmi so se mi odvrteli spomini preteklosti. Videla sem sebe kot majhno punčko, ki teka ob jezeru, h kateremu smo radi zahajali z družino. Videla sem sebe na zmenku s fantom, v katerega sem bila kot najstnica noro zatrapana. Videla sem sebe na potovanju v Berlinu, kamor sem se odpravila sama in doživela enega najboljših dopustov v življenju. In potem sem videla sebe s sanjsko podobo fanta, ki sem si jo ustvarila v želji po prihodnosti – naju, kako srečno leživa objeta na kavču, pri nogah pa nama leži pes. Videla sem sebe, kako se staram in kaj vse doživljam. In vedela sem, da tega preprosto nočem izgubiti. Želela sem to doživeti. In da se predam, vsekakor ni bila opcija.

Uspelo mi je zbrati se, se zavesti resnosti realnega položaja, zbrati moči in ga nekako odriniti od sebe.

»Daj, no, pikica, priznaj, da se zabavaš.«

Uspelo mi je rešiti se in končno sem prišla do sape.

»Psiho si! Psiho!«

Odrinila sem se in začela plavati proti obali. Zbrala sem vse moči, ki sem jih premogla, in s površnim znanjem kravla kmalu bila od njega oddaljena že nekaj metrov. Bližal se je, jaz pa sem se še enkrat bolj zagnala. Vedela sem, da imam sedaj fantastično priložnost, da pobegnem in končam to nevarno igro. Strast je že zdavnaj zamenjal nek živalski nagon, podoben tistemu po ubijanju. On je bil lev, jaz sem bila njegovo jagnje. Lovil me je, kot da gre za življenje in smrt njemu, in ne meni. Nekako mi je uspelo priplavati do obale ter se po ostrih kamnih splaziti do plaže. Tam pa me je doletel nov šok. Najine stvari. Ni jih bilo več tam. Izginile so. Vključno z oblačili tudi moj telefon, denarnica in avtomobilski ključ. Trapa, zakaj sem jih sploh nosila s sabo?!

»A kaj manjka?«

Zoran se je režal iz vode. Stal je tam, gol in moker, s svojim telesom grškega boga in me gledal.

»Najine stvari manjkajo.«

Na jok mi je šlo, on pa v smeh.

»Ne, ljubica. Moje stvari so tam, medtem ko tvojih pa res več ni.«

Pokazal je s prstom proti kupu svojih oblačil, ki je ležal nedaleč stran, ampak ga v vsej paniki, ko nisem našla svojih oblačil, sploh nisem opazila.

»Ojej, kaj pa boš sedaj?«

Pognala sem se v beg. Gola in bosa sem poskušala teči, kolikor se je po tistih kamnih in skalah to sploh dalo. Na bolečino v podplatih nisem niti upala pomisliti, bodrila sem se, da sem z vsakim korakom dlje od njega, z vsakim korakom bližje hotelu in z vsakim korakom bližje rešitvi. Kaj bi dala, da bi nekje na poti naletela na punce, pa sem hkrati vedela, da so že zdavnaj v svojih posteljah.

»Hej, kam se ti tako mudi?«

Zoran se je medtem oblekel in se pognal za mano.

»Ti, zlata košutka, v mesečevem zalivu obsijana z mesecem. HA-HA-HA-HA. Gola zlata košutka, katere koža se v soju meseca lesketa najlepše in najsvetlejše. HA-HA-HA-HA-HA.«

Drl se je na ves glas in me klical: »Pi, pi, pi. Zlata košutka. Pi, pi, pi.«

Ta človek je psihopat. PSIHOPAT.

Povzpela sem se po stopnicah in skorajda prispela do križa, ko me je nenadoma zaslepila avtomobilska luč, ki se je prižgala nedaleč pred mano, sijala pa je naravnost vame. Stala sem tam, vsa prestrašena, premražena in gola, obsijana tako, kot če bi name sijali reflektorji. Zasenčila sem si oči, da bi kaj videla, pa se je avtomobil kar nenadoma prižgal, sunkovito obrnil in odrvel po potki navzdol. Kaj pri pizdi naj bi bilo tole?

»Košutka. Pi, pi, pi.«

Zoran je bil tik za mano. To sem dojela, ko je njegov pi, pi, pi postajal vse glasnejši, v samoti mrzle in rahlo vetrovne majske noči pa sem lahko slišala tudi njegove korake. Spet sem zbrala vse moči in odhitela proti hotelu. Drevesne veje so me udarjale po telesu, za noge se je zdelo, da mi bodo vsak čas odpadle, pa sem še vedno, kljub vsemu stresu in naporu, našla kanček upanja, ki me je gnal čimdlje stran od tega zalezovalca.

Še preden sem zavila z gozdne poti na lokalno cesto, sem dojela, da se je nekaj spremenilo. Ni bilo več njegovega glasu, pravzaprav nič za mano ni kazalo, da bi me kdorkoli lovil oziroma mi sledil. Ustavila sem se in še pozorneje prisluhnila. Ne, bila sem sama. Pomislila sem, da se je ali ustrašil ali ga je ustavilo kaj drugega. S tem se nisem niti obremenjevala, želela sem le čimprej priti na varno do svoje hotelske sobe. Ko sem opazila hotelske luči, sem si oddahnila. Bila sem rešena in bila sem tik pred tem, da pridem na toplo, v varen objem svoje postelje.

»O, vi pa ste si privoščili razburljiv večer.«

Ta komentar je priletel iz ust receptorja, ki sem mu morala zagnjaviti za duplikat kartice svoje sobe. Moja je namreč skupaj z ostalimi stvarmi izginila neznano kam.

»Prijateljice imajo čuden smisel za humor. Po nočnem kopanju so pobegnile skupaj z mojimi stvarmi. In me pustile samo in golo.«

Vedela sem, da mi ne verjame.

»No, ste pa vzdržljivi. Goli v takem vremenu! Mene zebe še v soparnih poletnih nočeh, kaj šele danes.«

Pobrskal je za kartico, stegnil roko, mi jo predal, me pogledal v oči in rekel: »Dobri ste. Vaše prijateljice so se vrnile že pred dvema urama.«

Zardela sem, se na hitro poslovila in odhitela proti hotelski sobi. Upala in molila sem, da ne bom srečala nikogar. Vesolje je bilo vsaj tokrat na moji strani. Vsaj do trenutka, ko sem prišla do vrat svoje hotelske sobe ter pod njimi našla kuverto z nalepljenimi izrezanimi črkami. V njej je pisalo: »Ostani tiho. Beseda ali dve – in kje se vse konča, se ne ve. PSSST!«

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic