dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

ELEJ #6 – SPLETNI ROMAN V NASTAJANJU

»But I’m a bad liar, bad liar
Now you know, now you know
That I’m a bad liar, bad liar
Now you know, you’re free to go …« (I. Dragons, Bad Liar)

ZDAJ VEM, DA SI SLAB LAŽNIVEC

Te besede pišem v svoji garsonjeri v eLeJ. Vesela sem, da sem nazaj. Mirna, ker vem, da sem na varnem, čeprav iskeno, lažem. Ne morem verjeti, da se ti lahko v zgolj enem vikendu zgodi toliko vsega. Ko sem se včeraj zjutraj prebudila, sem pričakovala, da je pred menoj lahkoten, sproščen vikend z Moniko. Mislila sem, da bova uživali v bazenu, poležavali na ležalnikih, se sončili, šli na kakšen sprehod, zvečer v mesto na pijačko. In nato …

»Auuu!«

Odbilo me je in padla sem po tleh. Kakšne pol ure pred tem sem se zbudila v prazni hotelski sobi. Monika ni pustila nobenega sporočila, na klic se ni oglasila in tako sem se odločila, da se stuširam, uredim in odidem zajtrkovat, saj sem bila konkretno lačna. Ko so mi prve kapljice hladne vode spolzele po koži, so se mi nenadoma v glavi odvrteli prizori noči. Se je to res zgodilo ali obstaja možnost, da so to bile le grde sanje?

»Oprosti, gledal sem v telefon in iskal številko sobe svojega prijatelja.«

Krasno, če ne bi oprezala za Moniko in gledala naokrog, ne bi sedaj ležala na tleh hotelske avle. Podal mi je roko in šele ko sem vstala in se zazrla v njegove oči, sem dojela, da pred mano stoji on.

»Ja, glej, to pa je že usoda! Spet sva imela bližnje srečanje!«

Nasmejal se je. Bil je on, lepotec, v katerega sem se nedavno zaletela na Tromostovju. Spet me je podrl.

»Haha, ne morem verjeti!«

V trenutku sem pozabila na nočno dogajanje.

»Kaj pa ti tukaj?«

»Ah, kolegico imam v zdravilišču in sem prišla na obisk, danes se vračam.«

»A res? No, očitno sva oba na obisku pri kolegih – tudi moj je tukaj.«

»No, to pa je res naključje.«

Zarežal se je.

»Ljubica, nič v življenju ni naključje. Vse se zgodi z razlogom. Oprosti, mudi se mi, že zamujam. Se ujamemo kasneje na terasi ob obali?«

»Lahko. Kdaj kasneje?«

Pogledal je na uro.

»Recimo … po kosilu. Ob dveh?«

»Super, velja.«

Odšel je. Nisva se predstavila, nisva izmenjala številk. Gledala sem za njim. Sprašujoč, kako se je ravno v tem trenutku spet znašel v mojem življenju. On! Lastnik teh lepih oči, ki bi jih lahko gledala ure in ure; vse tja do večnosti.

»Kdo pa je bil to?«

Iz tavanja med oblaki me je prebudil Alenkin glas.

»Ne vem. Zaletela sem se pred dnevi vanj na Tromostovju in nato me je podrl še tukaj v avli.«

Tako huronskega smeha pa še ne. V trenutku so naju imeli vsi na očeh.

»Si kje videla Moniko?«

»Ja, v najini sobi smo, prišla sem pote, smo te videle z balkona.«

S puncami sem preživela dopoldne. Minute so se vlekle kot ure, predvsem po zaslugi tisočerih vprašanj, kaj sva počela z Zoranom, kakšen ljubimec je, kakšnega ima, katere položaje sva preizkušala in podobne pičkarije, s katerimi se mi resnično ni dalo ukvarjati. Kljub vsemu sem odgovorila na nekaj njihovih vprašanj, večinoma sem se zlagala. Vedela sem, da pismo, ki me je pričakalo pod hotelskimi vrati, ni bilo zaman. Na koži pa sem konec koncev še čutila posledice sinočnjih močnih stiskov njegovih rok. Zmrazilo me je, ko sem pomislila, da me morda v tem trenutku več ne bi bilo tu, moje telo pa bi pod rjuho ležalo na hladnem. Morda pa še tam ne. Povsem lahko bi se zgodilo tudi, da bi me utopil in pustil, da moje telo preprosto odnese. Ali pa bi ga odnesel sam, poskrbel zanj, kakor ve in zna, in nato morda nihče nikoli več ne bi vedel, kaj se je zgodilo in kakšna je pravzaprav bila moja usoda.

»Joj, to morata slišati! Me tri smo tukaj že ves teden in nismo spoznale še nobenega normalnega tipa. Elej pride za vikend, spelje nam novega lepotca! Pa ne sam to, nato se zaleti še v drugega!«

»Kaj, kaj, kaj?!«

Usul se je plaz vprašanj. In spet. Povedala sem jim vse o lepotcu, v katerega sem se zaletela na Tromostovju, in jim podrobno opisala vsak trenutek najinega prvega bližnjega srečanja. Vsaj tokrat nisem lagala.

»Dogovorila sva se, da se po kosilu dobimo na terasi ob obali.

»Mi ali vidva?«

»Rekel je, da se lahko ujamemo. Verjetno je mislil še na prijatelja in Moniko. Sem povedala, da sem na obisku pri njej.«

»Haha, a si predstavljaš, da je Zoranov prijatelj?«

U, jebemti. Na to pa nisem niti pomislila. Drek!

»Mah, ne, upam, da ni.«

Ne, ne in ne. Nočem, da je to resničnost. Punce so se pozabavale ob idejah, kaj in kako bi se odvilo moje življenje, ko bi ugotovila, da sta prijatelja. Petra je imela teorijo o trojčku: po njenem se ne bom mogla upreti ne enemu in ne drugemu, zato bom kar z obema. Alenka je navijala, da izberem Zorana, saj bi tako po njenem neznanec z lepimi očmi pripadel njej. Monika se je zabavala kot že dolgo ne in mi, ko sta se ostali dve zapletli v nek drug pogovor, zašepetala na uho: »Sem vedela, da potrebuješ malo popestritve dolgočasnega življenja. Vesela sem, da se ti to dogaja po moji zaslugi.«

Oh, ko bi vedela, kaj se je v resnici zgodilo, ne bi bila tako vesela. Imelo me je, da bi ji povedala, pa sem si premislila. »Beseda ali dve – in kje se vse konča, se ne ve.« Spomnila sem se na sporočilo pod vrati. Verjamem, da te besede niso brez pomena.

Je pa bil očitno brezpredmeten moj dogovor z lastnikom lepih oči. Ni se prikazal. Ne on in ne njegov prijatelj; ne Zoran in nihče drug. Same smo tam posedale. Bila sem razočarana nad dejstvom, da se ni prikazal, ostale tri pa so bile razočarane zaradi nezanesljivosti moških. Ker je bilo prav prijetno toplo, so punce imele za sabo že nekaj ta krepkih kratkih. In tako so, medtem ko sem jaz večinoma tavala v svojih mislih, one udrihale čez tipe in po domače povedano kurcale vse po vrsti. Ja, ženske kdaj počnemo tudi to in ko smo jezne, si zares vemo dati duška.«

»Punce, se opravičujem, jaz vas počasi zapuščam.«

»A že? Pa saj ura še niti pet ni.«

Pet. Dogovorjeni smo bili ob dveh. Tukaj sedimo že tri ure. Dovolj mi je bilo.

»Pa saj veš, kako se lahko zabaše na cesti proti Ljubljani v nedeljo popoldan.«

»To že, ampak ostani še vsaj malo.«

Njihovemu prepričevanju navkljub sem se jih uspela relativno elegantno rešiti in tako sem se čez dobro uro že vozila mimo Vrhnike proti Ljubljani. Dogodke preteklih ur sem ob mislih, kaj vse moram narediti za službo, nekako uspela pozabiti, toda le do trenutka, ko je zapiskal telefon. Ozrla sem se nanj, ga vzela v roke, odprla sporočilo in … tam je bila. Fotografija punc z Zoranom in lepim neznancem. Krasno, prijatelja sta!«

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic