dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

ELEJ #7 – SPLETNI ROMAN V NASTAJANJU

»I traveled many roads
And I know what road to choose
Now my world is never changing
There’s anything I can do’

Cause I found you
I found you« (B. Blanco, I Found You)

KO NAŠEL SI ME

Dim je nežno poplesaval pred mojimi očmi. V daljavi sem opazovala zelene liste cvetočih dreves ter lovila kaplje, ki so padale po tleh. Pred nekaj trenutki sem zaključila z delom za danes in tako sem si, takoj ko sem prispela domov, zvila enega, si nalila kozarec refoška, prižgala in posedela na svojem malem balkonu. Oh, kako paše! Zmešalo se mi bo! Ne samo zaradi dogodkov, ki so se zgodili čez vikend, ampak tudi zaradi razmer v službi. Urednica pravi, da je padla kvaliteta mojega pisanja in da članki več niso, kar so bili. Opozorila me je, da moram v nove vložiti več truda, sicer bova pogovor nadaljevali ne nujno v prijetni smeri.

Ko sem se vsa poklapana vračala iz njene pisarne, me je poklicala nazaj in rekla: »Oh, še nekaj sem pozabila! Koclarjeva pravi, da bi pisala kolumno. Prekinili bomo sodelovanje s Turnerjevo, tako da sem ravno v iskanju zamenjave. Po redakciji se govori, da nisi tipična odrasla ženska. Marsikatera ima pri tvojih letih že fanta, nekatere celo moža in otroke. Pri tebi ni ne enega in ne drugega. So pa burni žuri, s katerih se vračaš v jutranjih urah, ko na tvoj nedolžni obraz posijejo prvi sončni žarki. So tudi moški, ki se menjujejo, kot se je pred kratkim, ko smo se poslovili od zime, menjala garderoba v omarah. Staro in odsluženo stran, novo ven.«

Sedela sem pred njo odprtih ust. Stavim, da sem na njenem koščenem obrazu za trenutek zasledila posmeh.

»Daj, no, točno eno takšno rabim. Mestno dekle, ki to ni. Rada bi, da bi bralci spoznali Ljubljano v luči, kot je ne poznajo! Te influencerke, vojska enakih Barbik, ki racajo v nedogled, kako se naj ličimo, kaj naj oblečemo, kako se naj obnašamo, me ne zanimajo niti malo! Jih je preveč, da bi katera med njimi bila še sploh unikatna; in to, kakšen odnos imajo one do življenja, in kaj jih pravzaprav zanima, lahko vidimo v sekundi.«

Okej, s tem bi se strinjala. Pogladila se je po svoji brezhibno urejeni frizuri, me pogledala izza svojih očal ter mi z resnim in strogim izrazom dejala: »Daj nam drugi svet. Pokaži nam, kaj se dogaja tam, kjer na najnovejše tlakovance ne sijejo nove luči. Pokaži nam, kaj se dogaja v najtemnejši senci Prešernovega trga, tam, kamor le redko stopijo stopala turistov. Daj nam videti tisti del Ljubljane, ki ostaja večini oči skrit. Popelji nas v svet tistih, ki so na obrobju, in nam povej njihove zgodbe.«

Zmrazilo me je. Kakšno obrobje ima v mislih?

»Postani ena od njih. Naj ti zaupajo, naj ti povedo še tisto, česar niso nikomur. Želim brati njihove zgodbe. Tako dobre, da jih bodo brali še naši bralci! Rabimo nekaj novega, naklada nam upada in dajem ti priložnost, da s svojim pisanjem rešiš ne le svojo rit, ampak tudi mojo. No, pravzaprav ne samo najinih, ampak tudi riti vseh ostalih – vključno z najdebelejšo, ki pripada Jerneji.«

Zarežala se je in z očmi namignila proti vratom.

»To bo to. Hvala. Prvo kolumno pričakujem do petka.«

»Ampak …«

»Nič, ampak. Bila sem jasna. Sprejmi, napiši, oddaj. Ali pojdi. Hvala. To je bilo to.«

Pogledala je v svojo aktovko, pobrala telefon, poiskala številko in se čez že nekaj sekund zapletla v pogovor. Jaz pa sem še kar stala tam in se spraševala, kaj se je pravzaprav sploh zgodilo.

Dan sicer ni prinesel nobene druge posebnosti. Upala sem, da se po urednici ne bo našla še kakšna duša tega sveta in svojo nesrečo v življenju stresla name. Na srečo sem se takšnih ljudi uspela izogniti; z izjemo trenutka, ko mi je v visokih petah uspelo zdrsniti po stopnicah v avli in pristati naravnost pred varnostnikovimi stegni. No, s svojo nerodo sem ga tako nasmejala, da mi je s svojo obilno postavo pomagal med svojim huronskim smehom, medtem ko me je dvigoval, pa mu je s srajce celo odletel gumb. In tako sva se nazadnje režala oba. Svoje nerode sem že vajena, njemu pa sem naredila dan. To je to – moje poslanstvo, da vsaj eni osebi polepšam dan, je doseženo.

Med posedanjem na balkonu sem ugotovila, da sem lačna, in ker se mi, leni od trave, ni ljubilo kuhati, sem improvizirala in na koncu pristala ob sveči s skledo, v katero sem nasipala kornfleks ter dodala bosanski pekmez, darilo gospe, ki sem jo intervjuvala za enega izmed člankov pred dnevi. Kot marmelada, ampak slajše. Bolj kislo, bolj gosto, v kombinaciji s kornfleksom pa bi verjetno bolje potegnila naša domača marmelada, ki je bolj tekoča. Da te ob kajenju trave napade lakota, ni nič posebnega. Sploh po tem, ko si zaradi pestrega urnika dan preživel brez kosila. No, meni je to žal spet uspelo in obljubila sem si, da je bilo tokrat zadnjič. Čeprav, iskreno, kolikor se poznam, vsekakor ne bo tako.

Poigravala sem se z idejami, kako se naj lotim naloge, ki mi jo je naložila urednica. Brskala sem po tujih straneh in se spraševala, kakšne zgodbe z obrobja je sploh imela v mislih, obenem pa, kako bom do teh zgodb sploh prišla. Dobro, da se bom znašla, sem že vedela, saj sem konec koncev poznala kar nekaj ljudi. Ko sem se vračala iz službe in se ustavila v bližnjem Hoferju, sem tam spet naletela na prijaznega gospoda, brezdomca. Gospod je Makedonec, ima okrog 65 let in pred trgovino prodaja Kralje ulice. Priznam, da jih kupim bolj redko, s tem da pa gospodu običajno vedno dam vsaj 50 centov ali pa celo več. Navezala sva nek prijateljski stik in vedno, ko ga zagledam tam, mi je hudo zanj, hkrati pa sem ga vesela, saj me vedno lepo povprašala po počutju, obenem pa da kakšen babičin nasvet za težave, o katerih potarnava drug drugemu. O, lej, zakaj ne bi v prvi kolumni predstavila prav njega? Vsedla sem se za računalnik in med odpiranjem dokumenta opazila, da imam na facebooku prošnjo za prijateljstvo. Kliknila sem nanjo in obsedela. A me je res našel?

Bil je on. Neznanec s Tromostovja. Lažnivec iz Strunjana. Naj ga sprejmem ali ne?

Vzela sem v roke telefon, odtipkala »Damjana, tip s Tromostovja mi je poslal prošnjo na fejsu. Tisti, ta lušten, v katerega sem se v nedeljo zaletela v Strunjanu.«

Kmalu zatem je zapiskal telefon z odgovorom.

»OMG, OMG, OMMMMG. In? Kdo je, kaj je? A ti je kaj napisal?«

»Rene Novak, 32-letnik, živi v Ljubljani, izgleda, da je neke vrste svobodni umetnik.«

»Joj, stara! A si ne bi namislila enega normalnega? Kaj boš s temi umetniki? Saj vidiš, da je vsak zboljen do določene meje. Z njimi nikoli ne boš našla sreče.«

Ta opazka je letela na moja bivša. Tomi je glasbenik, Igor pa skejter. Taka pač sem. Redko vržem oči na kakšne kravatarje. Rada imam bolj svobodomiselne moške, takšne drzne, ki morda kje v kakšni drugi dimenziji plešejo z volkovi in večere preživljajo ob ognju.

»Daj, no, ne moreš biti taka. Obsojaš, pa ga sploh še videla nisi, kaj šele spoznala.«

»Pa saj veš, kakšni so ti svobodni umetniki. Nočeš se zaplesti s še enim.«

»Mogoče je pa tretji pravi tudi pri meni.«

»Mogoče pa ti ne bi smela sprejeti prošnje.«

»In zakaj tega ne bi storila?«

»Moškim so zanimive težje dosegljive ženske. Če si mu všeč, ga mikaš verjetno že od takrat, ko sta se zaletela prvič. Zdaj, ko si se vanj zaletela drugič, si ga spomnila nase, sam pa se sprašuje, kaj se dogaja in zakaj te je usoda spet pripeljala v njegovo življenje. Očitno ima interes, verjetno je za tvoje ime izvedel od Monike.«

Točno, fotografija z Moniko. Pa z Zoranom.

»Mogoče pa res. Okej, ne bom sprejela prošnje.«

»Tako je prav. Naredi se nedostopno. To imajo moški radi. Boš videla, prej ali slej se ti bo javil s sporočilom.«

In tako se je tudi zgodilo.

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic