dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

NE NEHAJTE VERJETI

  • kolumna (revija Zvezde, št. 23, 5. junij 2019)

Slovenci naj bi 90 odstotkov pogovorov začeli s tarnanjem. Verjamem, da za to velika večina med nami vedno najde kakšen razlog ali dva, toda bolj kot iskanje razlogov za  to je pomembno vprašanje – zakaj sploh jamrati? Zakaj ne narediti česa, da bi trenutno nezadovoljivo stanje spremenili? Morda rezultat ne bo prišel danes, jutri, morda ne pojutrišnjem. Še vedno pa smo, trudu primerno, na dobri poti, da pogovora naslednjič ali pa čez čas ne bomo začeli z jamranjem, temveč s hvaležnostjo do življenja.

Imam prijateljico, ki je že kar nekaj časa nesrečna. Čeprav se vsake toliko zazdi, da je našla vsaj kakšen razlog za dobro voljo, se kmalu spet obrne vse na glavo. Če nesreče ne pokaže sama, kadar se vidimo, nam da zanjo vedeti na Facebooku, kjer lahko na vsakih nekaj dni preberemo njen status, da je nesrečna, depresivna in podobno. Vse lepo in prav, vsi imamo kdaj slabe dneve in smo nesrečni, toda moja prijateljica za to, da bi kaj spremenila, ne naredi skorajda ničesar. Kvečjemu v vsakem dnevu najde vsaj kakšen razlog, da se obdrži v tej coni tarnanja in se posledično smili sama sebi. Toda v nasprotju z našim nekdanjim premierjem, ki je avtor danes že legendarnih besed »Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve,« ona teh rešitev ne išče.

Žalosti me, da je niti prijatelj, ki je prebolel raka in zaradi bolezni našel lepši, boljši pogled na življenje in sam svet, ne more navdihniti, da bi za mavrico na obzorju posegla tudi sama. Ko imaš ob sebi človeka, za katerega se zdi, da izgublja voljo nad življenjem in temu primerno več ne verjame v boljši jutri, te premetava razburkano morje žalostnih misli. Misli o tem, da ima ta oseba tako rekoč vse – je zdrava, mlada in sposobna dela –, pa kljub tem lastnostim, ki ji jih zavida na tisoče ljudi in bi naredilo vse, da bi jih imelo, sama v svojem depresivnem in žalostnem življenju ne vidi hvaležnosti za to.

Naš največji problem je, da hrepenimo po tem, česar nimamo. Tako zelo si želimo tega, da ne opazimo niti, za koliko stvari okrog sebe smo lahko hvaležni že v tem trenutku. Ni potrebno veliko, dovolj je malo, in verjamem, da lahko vsak najde vsaj kakšen razlog za optimizem in za to, da začne ponovno verjeti vase in naredi nekaj za to, da bo njegovo življenje šlo na bolje. Res je, rezultat morda ne bo prišel z jutrišnjim dnem, morda tudi ne s pojutrišnjem, prišel pa bo. Ker se vsak trud izplača in ker je vsak, ki je vztrajal, pa naj je blodil po še tako zapletenem labirintu, prej ali slej prišel do želenega cilja. Če le ni nehal verjeti vase. Ne nehajte verjeti tudi vi. Tako, kot tudi sam nisem.

Lanskega septembra so mi diagnosticirali raka na modih. Istega dne, nekaj ur pred tem, sem zaradi preobremenjenosti dal odpoved na radiu. Sledila je operacija, štirje cikli kemoterapij, nato še dve operaciji. Povrhu sem izgubil še službo na televiziji. Tako sem brezposeln ostal na bolniški. Danes, nekaj tednov po tej drami, sem novinar informativnega programa na  Planetu TV in avtor kolumne, ki jo prav zdaj berete. Po osmih mesecih od diagnoze sem spet v pogonu: zdrav, zagnan in željan, da življenje zajamem s še z večjo žlico. Lahko bi se zgodilo, da me danes ne bi bilo več, pa mi je življenje ponudilo drugo priložnost. Vem, da sem na svetu z razlogom. Vem, da sem lahko hvaležen v življenju za nešteto stvari. In vem, da si želim postati boljši človek, s tem pa želim na poti do tega, da spet začnete verjeti in v sebi najdete tisti skorajda usahli plamen ognja, pomagati tudi vam. Sam kljub raku nisem nehal verjeti. Danes verjamem brez njega. Zapihajte v svojo žerjavico in pustite, da v vas spet vzplamti ogenj.

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic