dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

ZA HLAPCE ROJENI, V JUNAKE VZGOJENI

  • kolumna, objavljena v reviji Zvezde, št. 24., 12. junij 2019

Ko sem oni dan v trgovini srečal nekdanjo sodelavko, ki je nisem videl vsaj kakšno leto, in ji povedal svojo zgodbo, je le obstala z odprtimi usti. Nekako je šlo mimo nje, da sem zbolel za rakom, toda saj to ni pomembno.  Bil sem je vesel tako, kot je bila ona vesela mene. Deluje zadovoljno, srečno. Pravi, da se je umaknila iz medijev in da se je našla v psihologiji. Ko v bližini hladilnika, kjer sva se začvekala kot dve branjevki na tržnici, beseda nanese na to, da bojda samo desetina Slovencev pogovora ne začne z jamranjem, mi odvrne, da je v ozadju globlja stvar – naša zgodovina, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni. Nasmejal sem se in ji pritrdil, nato pa, ko sem že zapustil trgovino in me je na poti do stanovanja ujel dež, njenih besed nikakor nisem mogel odmisliti.

Mineva šest let odkar sem pretekel 430 kilometrov čez Slovenijo. Razlog? Izziv, za katerega je prijateljica, ki mi ga je predlagala, mislila, da ga ne bom sprejel. Pa sem ga in Slovenijo pretekel v sedmih etapah, vsaka med njimi je bila dolga med petdeset in osemdeset kilometri. Od sedmih sem na dveh imel oblačno in deževno vreme. Predstavljajte si, kako mučno je za nekoga, ki nikoli ni bil maratonec, kaj šele kakšen ultratekač, ko pomisli, da je pred njim vsaj petdeset kilometrov in da mora te preteči v dežju. Najtežje je bilo na začetku, ko sem premagal prvi kilometer in nato še drugega. Medtem ko so sledili ostali, sem bil že zdavnaj moker do pasu, rahlo jezo in prepiranje samega s seboj med spraševanjem, kaj mi je tega treba,  sta kmalu nadomestila zabava in nepopisen občutek sreče. Bil sem tam, premagoval sem kilometre čez državo za dober namen, lilo je kot iz škafa, mimo mene pa so vozili vozniki, ki so mi trobili in mi kazali, da sem nor. Mogoče sem res, toda prav po zaslugi te svoje norosti sem doživel eno največjih dogodivščin življenja, za katero si v otroštvu niti v najdrznejših sanjah ne bi predstavljal, da se bo kdaj sploh zgodila. V otroštvu sem bil namreč tako debel, da sem v tretjem razredu staknil sladkorno bolezen tipa dve.

Imel sem vse predispozicije, da mi nikoli ne bi uspelo kaj takega. Če bi ljudi, ki me poznajo, pred tem podvigom pozvali, da naj stavijo, ali mi bo kdaj uspelo preteči Slovenijo ali ne, bi se vam smejali. Če bi kdo stavil, pa bi stavil zelo verjetno na to, da mi ne bo uspelo. Iskreno? Ko sem prvi dan začel teči, sem to mislil tudi sam. Pa sem vztrajal. Kilometer za kilometrom, etapo za etapo. Na koncu imam za seboj ne le eno najlepših doživetij v objemu prelepe slovenske narave, spoznal sem tudi ogromno pozitivno naravnih ljudi, ki so se mi pridružili vsaj za kakšen kilometer, nekateri med njimi pa celo za celotno etapo, da so mi izkazali podporo in prispevali svoj delež za društvo Srčnih mamic, ki smo jim pomagali ob nakupu novih aparatur za nedonošenčke ljubljanske porodnišnice.

Zgoraj opisano se je zgodilo pred šestimi leti. Do danes se jih je ponovilo nešteto drugih, z drugimi junaki, ki so ob premagovanju lastnih meja pomagali še drugim.  Pred dnevi je svojo neverjetno dogodivščino zaključil Primorec Nejc Gorjan z Vogrskega, ki je na supu veslal od Dubrovnika do Pirana. Zbiral je denar za socialno ogrožene otroke, da jim bo lahko omogočil počitnice na morju. Še pred tem se je končala desetdnevna dobrodelna akcija Sk8aj s srcem, v okviru katere so skejterji čez državo prevozili več kot 700 kilometrov in tako zbirali denar za otroke in družine, ki jih življenjske razmere potisnejo čez rob človeškega dostojanstva. Minule dni pa je kilometre na svojem kvadrociklu  čez državo premagoval tudi vsem dobro znani junak Deželak. Miha je zbiral sredstva za otroke, ki so med tistimi, ki si ne morejo privoščiti počitnic na morju.

Torej, mar smo res samo hlapci, ko pa imamo med saboj toliko posameznikov, ki dokazujejo, da smo lahko tudi junaki? Izbira, ali bomo hlapci ali pa nekdo, ki bo nekaj naredil vsaj zase, če ne še za ostale, pa je seveda na dlani vsakega med nami.

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic