dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

TUDI MOŠKI JOKAMO. IN NI NAS SRAM!

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde, št. 18, 30. april 2019

Živimo v času, ko je nekaterim pripadnikom močnejšega spola v javnosti še vedno težko pokazati čustva. Če se kakšen korenjak med nami zjoče, recimo med ogledom filma v kinu, in ga ob tem dobijo, ga zlahka zbombardirajo s posmehljivimi vprašanji v stilu: »O, a imaš solzne oči? A si se zjokal zaradi filma?« Ja, nekateri med nami so odraščali v okoljih, v katerih je bilo rečeno, da fantje pač ne jokajo, da je to za punce, in tako številni še danes mislijo, da je objokani mimoidoči moški na ulici verjetno gej ali pa kaj drugega, ker »normalen« pač po vseh merilih, ki so si jih o »pravih moških« ustvarili v svojem umu, ne more biti.  Pa to, ali si bodo kdaj priznali ali ne, seveda ne drži.

Odkar pomnim zase, sem bolj nežne in cmerave sorte fant. Ne vem, ali je posledica tega odraščanje med kravicami in rožicami na prelepem koncu prekmurskih ravnic ali dejstvo, da sem prebral preveč romantičnih knjig, pogledal preveč romantičnih filmov in da spadam med tiste večne sanjače, ki verjamejo, da je en najlepših trenutkov življenja lahko nočno poletno poležavanje v dvoje na pokrovu vozila med lovljenjem zvezdnih utrinkov nekje daleč stran od civilizacije. Lahko, da sta utrinke lovila tudi Simba in Mufasa, potem ko je oče sinu na vprašanje, ali bosta večno skupaj, odgovoril: »Poglej v zvezde. Veliki kralji iz preteklosti nas gledajo s tistih zvezd. Zapomni si: kadar koli se boš počutil osamljenega, se spomni na te kralje z neba – tam so, da te bodo vodili. In tako te bom vodil tudi sam.«

Kruta plat življenja sina in očeta loči kmalu zatem, ob prizoru, v katerem umre Levji kralj, pa jokam vedno znova in znova in bom jokal tudi letošnje poletje, ko se zverinice v posodobljeni različici vračajo v kinematografe, da jih spoznajo tudi mlajše generacije. Verjamem, da v kinih ne bodo le današnji otroci, temveč da bomo tam tudi mi, otroci devetdesetih. Sploh tisti, pri katerih je Levji kralj pustil res globoke sledi – pri meni celo tako globoke, da sem se resno poigraval z mislijo, da bi si ob svojih petih tatujih dal tetovirati še Simbo, pa mi je kolega onega dne posmehljivo dejal: »Pa daj, no, stari, neki tak dec, pol si boš pa dal majico dol, pa bo tam Simba! Ne, no!« Tatuja še ni, sem pa danes, pri svojih 31-ih letih, ob Levjem kralju še vedno tisti majhen, nekajletni Denis, ki je jokal kot dež, ko je stampedo ločil očeta in sina.

Če se ob Levjem kralju ali kakšnem drugem filmu zjočete tudi vi, to pomeni, da ste empatični. Tako piše na eni od številnih spletnih strani. Empatija naj bi bila pomemben del čustvene inteligence, prav po njeni zaslugi pa naj bi bili boljša in močnejša človeška bitja. Takšna, ki jih torej ni sram pokazati solz v javnosti in  takšna, ki vedo, da je sposobnost jokanja in čustvenega dojemanja danes vse bolj površinskega in instantnega sveta pravzaprav ena najčistejših in najlepših človeških lastnosti. V času, kar se okrog nas sprehaja vse več sodobnih zombijev, ki niso sposobni empatičnosti ter s tem ne dojemanja in izražanja čustev, bi lahko bili v kakšni drugi risanki, recimo v tisti z Evo in Wall-E-jem, dragocena rastlina, ki med vsemi gorami odpadkov, ki rastejo po opustošenju na Zemlji, oznanja, da svet še ni povsem izgubljen.

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic