dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

O OTROCIH IZ EPRUVETK

»Gospod Malačič!« Vstal sem s klopi pred ambulanto, pobral jakno in zakorakal v sprejemno pisarno, kjer me je pričakala ne ravno ena tistih prijaznih medicinskih sester, zaradi katerih se mi je v preteklih mesecih vrnilo zaupanje v zdravstvo. »Tukaj imate lonček. Pojdite v kabino številka 1, odprite okno, vzemite lonček. Ko opravite, dajte papir nazaj nanj, postavite lonček nazaj na okensko polico, pojdite oddat kri in se vrnite čez kakšno uro, da vam povemo, ali je seme dovolj kakovostno, da ga zamrznemo ali ne.« Vse našteto se je zgodilo zaradi raka. Če končaš na kemoterapijah, ti pripada, da zamrzneš seme, saj se lahko zgodi, da boš zaradi kemoterapij postal neploden. Odšel sem torej v kabino peti dan po operaciji, ko so mi odstranili desno modo, in dan po sprejemu na onkološki inštitut, za katerega sem že tedaj vedel, da mi bo v naslednjih tednih predstavljal drugi dom. Predstavljajte si, kako je mlademu moškemu, ki ima raka in pristane v kabini, z namenom, da opravi svoje, »našprica« svoje seme v lonček in se nato, ko izve, ali so njegovi morebitni potomci na varnem nekje na hladnem, odpravi proti onkološkemu inštitutu, kjer ga čaka prvi od štirih načrtovanih ciklusov kemoterapij.

Opravil sem svoje, ne glede na to, da samozadovoljevanje še zdaleč ni bila poteza, ki bi se je v tistem trenutku spomnil oziroma odločil početi. Bilo mi je neprijetno, in na karkoli drugega kot na dejstvo, da imam raka, preprosto nisem mogel misliti. Nekako mi je vendarle uspelo, in tako sem dobro uro kasneje izvedel, da je seme slabše, a še vedno dovolj dobro, da ga bodo zamrznili, in da me bodo epruvetke načelno čakale nadaljnih pet let, jih pa lahko še vedno, po želji, zamrznem za dlje časa. Torej, moji morebitni potomci so tam nekje na hladnem, v pričakovanju dneva, ko se bo njihov oče odločil, da je čas, da pridejo na ta svet. Bo en, bosta dva, morda trije ali pa morda ne bo noben?

Vsak, ki preseže starostno mejo tridesetih, se verjetno na tedenski, če ne že na dnevni bazi spoprijema z vprašanji v stilu: »Imaš punco?«, »Kdaj se misliš poročiti?«, »Kdaj misliš imeti otroka?«, »Se ti ne zdi, da bi bil čas že za vse to?« in podobnimi. V bistvu nam ta vprašanja postavljajo že po dvajsetih, če tam pri petindvajsetih nimaš ne punce in ne otroka, si za številne že čuden. Nekaterim je namreč lažje sprejeti, da imaš punco, pa tudi, če z njo nisi srečen, da imaš otroka, pa tudi če ga mogoče nisi hotel imeti. Celo lažje jim je sprejeti, da piješ, morda dvigneš roko nad svojo drago in vsemu naštetemu  izpostaviš še lastnega otroka. Gledajo in sprejemajo, ker dokler se to ne dogaja v domači hiši, to ni njihova stvar.

Ne zanima jih, kako se počutiš v resnici, zanima jih le javna podoba. Kaj si kdo misli in kaj bo kdo rekel. Ne zanima jih, da ti je zaradi prejemanja kemoterapij padel libido, da si zaradi tega dejstva izgubil partnerja in da seks preprosto ni nekaj, na kar bi sploh pomislil po osmih mesecih agonije, ko nisi sploh vedel ali boš preživel ali ne, ali boš sploh še živel ali ne. Ne zanima jih niti, kako se počutiš ob dejstvu, da si morda neploden in da morda ne boš nikoli imel svojega otroka. Ne … Njim je pomembno samo to, da si tak, kakršni so oni. Z družinami, otroki … Pa tudi, če je ta med štirimi stenami ali pa tudi zunaj teh vse kaj drugega kot družina, katere temelji bi naj bili zgrajeni na spoštovanju, ljubezni, sprejemanju in razumevanju.

Ne, ne razmišljam o tem, kdaj se bom poročil niti kdaj bom imel otroka. Vse, kar vem, je le to, da gre za mojo odločitev. Odločitev o tem, ali in kdaj bom pripravljen, da otroci iz epruvetk pridejo med nas. Strah me je namreč, da ljudje okrog mene niso pripravljeni sprejeti marsičesa drugega, kako bodo potem sprejeli nekoga, ki je bil spočet v kabini med masturbiranjem?

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 28, 10. julij 2019

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic