dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

DOKLER NE PADE ZADNJA BILKA

S težkim glasom in solzami v očeh je razlagala, kako je neusmiljeno neurje v nekaj minutah poteptalo ves njen vrt, ter kazala na dlan, v kateri je imela za manjše jajce velik ostanek toče. Težko ji je, da se mora v trenutku posloviti od preteklega truda, ki se je vlekel čez tedne in mesece. Ne razume, zakaj se je to zgodilo tudi njej, in se sprašuje, kaj bo zdaj.

Za pretekle dni se zdi, da smo na večernih poročilih lahko skoraj vsakodnevno urzli vsaj eno tako gospo. Neki drugi je voda zalila na novo prenovljen lokal, kmetu je odneslo ves pridelek, družini je odpihnilo streho, gasilec, ki je upal na miren dopust na obali v družbi prijateljev, pa je moral že prvi večer posredovati v ujmi in reševati vozilo izpod padlega drevesa. One dni smo se čudili novici, da je v Mehiki nametalo za dva metra toče, čez nekaj dni pa osuplo spremljali prizore iz domačega Mozirja, kjer so točo kidali kar z lopatami za sneg. Nato se je zgodila tista nedeljska noč, ko je samo iz centra Ptuja prišlo več kot dva tisoč klicev na pomoč. Slovenec je istega večera v Zadru preživljal pravo dramo, morske valove je dvigalo do dva metra visoko, celoten položaj je po njegovih besedah spominjal skorajda na cunami. Mar po vsem, kar vsakodnevno videvamo po poročilih in potem o  tem beremo še v časopisih, še vedno verjamemo, da za to nismo krivi ljudje? Je vse mar naključje ali pa morda začetek neke poti, ki bo vodila tja v globino? Vsaj za večino, ne vedoč, koliko časa pelje do tja, kjer se vse nekega dne konča.

Ogromno je teorij zarote o tem, kaj se v resnici dogaja z vremenom. Morda ne bomo dobili pravega odgovora in ne dočakali takšnega konca, ki bo dal odgovor na to vprašanje. Je pa dejstvo, da se bomo pobrali vedno znova in znova. Vsaj za ta naš čas – posajeno bo novo seme in na vrtu bo zraslo novo veselje. Zgrajena bo nova streha, v celoto se bo povezala spet vsaka stena. Drevo bo odstranjeno, steklo popravljeno, avto in cesta bosta spet kot eno.

Trenutki minevajo in vedno bodo. Morda si ob branju teh vrstic res ne želite, da bi bili v tem trenutku vašega življenja. Toda, a lahko karkoli spremenite? Žal časa ne moremo zavrteti ne nazaj ne naprej, tako pa se moramo spoprijeti s še tako neprijetnim položajem. Grozljivo je biti za volanom in voziti v takem dežju, da ne vidiš nekaj korakov pred seboj. Strašno je, ko ti voda dere čez kolena, in srcetrgajoče, ko se sprehajaš med pšenico, ki se zlomljena sklanja na zemljo.

Poletje, za katerega se zdi, da je najlepši letni čas večine med nami, poskrbi za nemalo žalosti in slabe volje. V trenutku nam lahko vzame nekaj, za kar smo garali precej časa. Morda bomo tako v zbiralnice odpeljal kakšno tono ječmena manj.  Morda bomo morali poletje preživeti brez avta ali pa morda iz mamine kuhinje letos ne bo omamno dišalo po breskovi marmeladi kot tistega vsakoletnega poznega avgustovskega večera, ko smo brezskrbno posedali na verandi, poslušali petje čričkov v prijetni sopari poletja in se prepuščali dišečim vonjavam brbotanja iz lonca, v katerem se je sukala lesena kuhalnica. 

A tako kot jesen odplakne poletje in jo nato zamede zima, se ta stopi pred pomladjo in po tej znova odjadramo v poletje, tako vendarle vedno znova posije tudi sonce. Dokler se bo to dvigalo na obzorje ter ob zori in meglici prebujalo zaspano in premraženo pokrajino pod seboj, bo obstajalo upanje, da nov dan ne bo takšen, kot je bil včerajšnji. Tako kot si ni podobna nobena bilka, tako bo do tistega trenutka, ko bo padla zadnja med njimi, obstajala vera, da vse še ni izgubljeno, tisto, kar je bilo, pa da nam bo na nek način spet znova podarjeno.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 29., 17. julij 2019

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic