dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

KJE SE KONČA MEJA SRAMU?

Pred bližnjo trgovino, ki jo najpogosteje obiščem, običajno srečam prijaznega starejšega gospoda, ki prodaja Kralje ulice. V vsem tem času, kar se srečujeva tam, sva navezala prijateljski stik. Imena drug drugega žal ne poznava, ne bom pa nikoli pozabil, kako je v dneh, ko sem bolehal za rakom, verjel vame, me spodbujal in mi celo pomagal s starodavnim receptom iz nekdanje Jugoslavije, s katerim sem si nato dejansko tudi lajšal ta čas do trenutka, ko sem vedel, da je bitka uspešno prestana in lahko zapustim svoj obrambni položaj.

Ne poznam bitk tega gospoda pred trgovino, toda vem, da na ulici ni pristal po svoji krivdi. Iz njegovih oči sije dobrota. Njegova prijaznost razkriva, da gre za gospoda z zgodbo in z zgodovino. Kakršna koli ta že je, preteklosti žal ne morem vrniti ali je spremeniti, smo le tukaj in zdaj. In tako smo se – hočeš nočeš – primorani spoprijeti s položajem, takšnim kot je. Tudi v trenutkih, ko je ta daleč od rožnate, in tudi takrat, ko se zdi, da na koncu temnega tunela še ne sveti luč. Verjetno so redki posamezniki med nami, ki se že kdaj niso znašli v škripcih. Dobro, iz te skupine odstranimo tiste, ki s tem, da ne pride do trenutkov, ko pod palcem ne ostane prav ničesar, nikoli niso imeli težav. Mogoče zaradi premožnejšega položaja že od malega ali zato,ker so si današnje razkošje prigarali s trdim delom. Teh je sicer v primerjavi s tistimi, ki so do tega lukszua prišli z nečistimi posli, verjetno peščica, toda to je že druga zgodba. Ta ne govori o teh v izobilju, ampak govori o večini med nami.

Vsak samostojni podjetnik, ki je bil prisiljen odpreti svoje podjetje, se je verjetno kdaj spoprijel s položajem, ko je do petnajstega meseca zmanjkalo denarja in je tako kdaj le stežka prebil tistih nekaj dni do plače. Morda so se zgodile tudi situacije, ko ni bilo ne za kruh ne za vodo, kaj šele za plačati vse položnice. Morda so bili dnevi, ko nismo jedli, ker nismo imeli česa jesti, morda so bili večeri, ko smo le stežka zaspali, saj nismo vedeli, ali bo nov dan prinesel tisto tako težko pričakovano nakazilo, na katerega si moral kdaj opozoriti tudi večkrat, so se pa zgodili celo računi, ki so ostali neplačani, in tako smo se že zdavnaj za vedno poslovili od upanja, da bomo ta denar kdaj sploh dobili.

Toda izkušnje nas krepijo. Pademo enkrat, pademo dvakrat, pademo večkrat. Pa se vedno znova in znova poberemo, sprejmemo lekcijo in gremo naprej. Tudi ko je najtežje in tudi, ko se zdi, da rešitve več ni. Do tega, da bi kateremu od svojih bližnjih zagnjavil za tistih petdeset evrov, pa ti ni, ker te je sram. Ker nočeš, da vedo, da nimaš, in ker nočeš, da bi si mislili, da si revež. Ker v resnici nisi. Si le ujetnik razlogov kot »šef še ni dal zelene luči za izplačilo« in »verjetno bo do konca tedna«. Vedno znova te razjezijo, a ti še vedno znova delaš in upaš, da bo boljše. Nato prej ali slej obupaš. Najdeš nov projekt in upaš, da bo tukaj steklo tako kot mora. In ko se to zgodi, začenjamo razumeti, da je vsaka pretekla izkušnja bila več kot potrebna. Le tisti, ki se jim zgodi, da kdaj nimajo za kruh in vodo (pred leti mi je medijski kolega, ki je takrat delal na lokalni televiziji, jaz pa kot natakar, zastavil vprašanje: »Pa imaš ti sploh za kruh in za vodo?«), bodo razumeli in spoštovali vsak euro, ki ga bodo dali od sebe. Razveselili se bodo vsakega nakazila, saj bodo vedeli, da so zanj pošteno garali. In hvaležni bodo vsakega naročnika, ki bo račune plačeval v dogovorjenem roku. Ker o tem, da bi dobili regres, s katerimi se te dni hvalijo naši prijatelji in znanci, lahko le sanjamo.

Toda veste, kaj … Biti samostojni podjetnik tudi ni slabo. Tudi če se kdaj zgodi, da ostanem brez denarja, nimam občutka, da mi kaj manjka. Navadil sem se skromno živeti. Se pa zgodi, da kdaj še vedno postanem jezen nase. Sploh takrat, ko grem z zadnjim drobižem v trgovino, svojih zadnjih petdeset centov pa pustim gospodu pred vrati. Ker nimam srca, da tega ne bi storil. Boli, čeprav hkrati vem, da če dam njemu, vzamem sebi. Toda, mar navsezadnje nismo vsi le ljudje?

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 30, 24. julij 2019

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic