dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

ZGODBE, KI JIH NE POZNAMO

»A lahko tudi jaz kaj povem?« Pred mene je stopil visok sedemnajstletnik v kopalkah.  Duševno bolan, z iskreno željo, da pred televizijsko kamero nekaj pove. Povedal je, da se ima lepo in da je tukaj spoznal nove prijatelje. Na koncu z žalostnimi očmi vpraša, ali lahko pove še nekaj. Prikimam, pogleda v kamero in reče: »Rad bi staršema sporočil, da ju imam rad in da prihajam domov. Oče, še bova vozila traktor in mama … mama, obljubim ti, da vaju bom nekega dne jaz … jaz osebno peljal na pico.«

Ta posnetek ni bil nikoli objavljen. S snemalcem sva dobila prepoved objave, saj fant ni bil iz skupine otrok, ki smo jih obiskali v obmorskem letovišču in za katero smo imeli dovoljenje za snemanje, pred morebitno objavo pa so se tako ustrašili, da sva bila kar trikrat opozorjena – da bi se izognili morebitnim nevšečnostim, navsezadnje niso imeli niti dovoljenja staršev -, da posnetka res ne objavimo.

Ko je stopil pred mene, nisem niti pomislil, da ta otrok pripada drugi skupini. Bilo nama je rečeno, da ne smeva pobirati izjav otrok z modrimi zapestnicami, teh naj bi bila peščica, in ta fant je ni imel. Ko naju je s snemalcem opazil, je pristopil, izrazil željo, jaz pa sem ji ugodil. In ob vsem tem me najbolj žalosti to, da njegova starša ne bosta nikoli vedela, s kakšnim lepim in pogumnim dejanjem ju je pozdravil njuni sin. Ne bosta vedela, da jima je obljubil vožnjo s traktorjem, in ne bosta vedela, da ju bo peljal na pico. In tega si res iskreno želi. Začutil sem to v vsem, kar se je dogajalo v tistem trenutku.

Še preden sva bila prvič opozorjena, da posnetka ne smemo objaviti, naju je ta fant spraševal, kje bosta lahko starša videla posnetek. Ko sva mu povedala, je žalostno dejal, da nimata televizorja. Ker me je odgovor presenetil, a tega nisem želel pokazati, sem hitro dodal, da objavljamo prispevke tudi na Facebooku, pa sem šele, ko sem stavek povedal skorajda do konca, dojel, da morda nimata niti pametnega telefona. Če se to komu v današnjem času zdi nemogoče, lahko potrdim, da je mogoče, saj poznam kar nekaj ljudi, ki pametnih telefonov, kaj šele kakšnih Facebookov, Instagramov, nimajo.

Ta in še neka druga zgodba, v kateri je najstnica na vprašanje, ali je prvič zaplavala v morju, odgovorila pritrdilno in dodala, da si s starši nikoli niso privoščili počitnic na morju, saj tega zaradi dela na domači kmetiji preprosto niso mogli storiti, sta me opomnili, koliko težkih in žalostnih zgodb je okrog nas, pa jih ne poznamo. Ne vemo zanje, morda ne želimo slišati zanje ali pa nam je vseeno zanje. Le težko je nekomu, ki še vedno verjame v dobro tega sveta, dopovedati, kako se na eni strani bohotita razkošje in ponos, kako po njem posega večina, saj si želi biti »izbrana elita«, in kako si na drugi strani preprosti in iskreni ljudje ne zaslužijo vsaj ščepca tistega, kar se nekomu zdi nekaj samoumevnega.

Vožnja s traktorjem in pica? Se vam zdi to dosti? Verjetno ne, njemu pa pomeni ogromno. Morda poznam le delček njegove zgodbe, pa vendarle mi nekaj pravi, da ju zelo verjetno želi peljati na pico, ker ga sama nista mogla. Neka podobna zgodba je potekala pred več kot dvajsetimi leti v nekem gostišču ob jezeru štiričlanski družini. Skorajda ves prihranek, ki sta ga starša imela za zgolj vikend oddih, je šel za prenočišče. Ostalo je zgolj še za porcijo ocvrtega krompirčka.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 31, 31. julij 2019

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic