dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

MED GOZDNIMI VILAMI IN INDIJANCI

Bil je sobotni večer, končali smo delo, ko je sodelavec omenil, da se na Dolenjskem, nekje sredi ničesar, daleč v gozdu, na jasi sredi dreves, dogaja žur, ki se zgodi le enkrat letno. Vedno me je privlačila mističnost tovrstnih zabav, zato mi ni bilo treba dvakrat reči. In tako smo čez nekaj minut že bili na poti iskanja te magične jase sredi gozda. Potem ko smo se nekajkrat izgubili, izbrali napačen odcep in iskali pravega, smo po polurni vožnji le prispeli do cilja. In povem vam, bilo je res magično.

Na vrhu hribčka nad jaso so utripale modre neonske ljuči. Sredi jase je bil majhen paviljon, pod njem pa didžej, ki je rolal glasbo, ki se verjetno ne bi mogla bolje zlivati z okoljem. Preposta chill glasba, ob kateri si lahko posedel naokrog po zelenici ali odejicah ob kresu in ob zasanjanih ritmih občudoval prizorišče. Velika jasa, na katero je sijala luna, okrog visoka drevesa, pod njimi pa še eno prizorišče z bolj plesnimi ritmi in ljudmi, ki se v lovljenju ritma veselijo sončnega vzhoda, ki se že napoveduje nekje daleč na obzorju. In med njimi je plesala ona, kolegom sem jo predstavil kar kot gozdno vilo. Imela je dolgo črno obleko, ki je resnično spominjala na vilinsko, njeni temni skodrani lasje so se nagajivo poigravali ob pišu, za katerega je poskrbela s s svojimi gibi. Bila je bosa, vrtela se je po plesišču, se smejala ter vsake toliko pobožala kužka, ki je plesal tam med nami, da se ne bi izgubil pa so ga lastniki opremili z utripajočo rdečo lučko, ki je skakljala naokrog ter tako pripomogla k magičnosti samega trenutka.

Bila je noč na jasi v družbi gozdnih vil in zgodila se je noč v družbi indijancev. Čisto pravih. Prišli so iz brazilskega pragozda z namenom, da nam v koči sredi Pohorja predajo njihovo sveto medicino – ajavasko, indijansko pijačo duhovnega razkritja. Vest o ajavaski in njenih čudežnih sposobnostih se v zadnjih mesecih širi hitreje kot kadarkoli doslej, da bi jo nekega dne spil tudi sam ter odpotoval v nove dimenzije vsega ,kar nam je znano, pa zamika praktično vsakega, ki si želi raziskovati globine življenja. Ajavaska je namreč čaj, ki se uporablja za zdravljenje in povezovanje z duhovnim svetom, ima psihoaktivne učinke, ki ob celonočnem obredu ob indijanskih molitvah, pesmih in plesih, pridejo še kako do izraza. Pred očmi se nam odvrtijo različni pretekli življenjski dogodki, vidimo jih iz povsem nove perspektive ter tako dobimo širši pogled na celotno preteklost. Predelujemo družinske in druge vzorce, iščemo poti do sreče, se smejemo ob vseh lepih spominih, jočemo ob vseh slabih, se sprašujemo, po kateri poti nam je namenjo iti, brskamo po neslutenih razsežnostih vesolja in doživimo vse, kar nam domišljija dovoli doživeti, od videnja sebe v vlogi majhnega poskočnega kužka, ki se na sveže pokošeni travi veseli, da so ga spustili iz verige, do osamljenega Indijanca, ki na konju jaha čez puščavo. Odprejo se ti obzorja, ki jih nisi poznal, in zazdi se, da imamo vse čarobno na dosegu roke, le da tega ne otipamo in ne vidimo ali pa mogoče celo nočemo vedeti in ne videti. Ker sem želel raziskovati druge dimenzije življenja, sem doživel ene najlepših trenutkov svojih preteklih enaintridesetih let. Enden teh je bil sprehod iz koče, v kateri se je dogajal obred, na jaso pred njo. Tokrat sem bil bos sam, ko sem v jutranjih urah stopil na mokro travo, sem se počutil bolj povezan z Zemljo kot kadarkoli prej, podobno pa je morda čutila tudi sama, saj me je nad mano nagradila s prelepim nebom, polnim zvezd, med njimi pa jasno vidno Mlečno cesto. Ulegel sem se na klop, se zastremel v nebo, prvič občudoval Mlečno cesto, za zvezde pa se je zdelo, kot da jih imam na dosegu roke. Čustva lepote takega prizora so me tako prevzela, da sem si obljubil, da bom še naprej ostal zvest raziskovanju veličine vsega, kar obstaja. Življenje premore ogromno magičnih in posebnih trenutkov ter ljudi, le dovoliti si moramo, da pridejo v naša življenja. Če si sam ne bi dovolil, danes ne bi vedel, da lahko v naših gozdovih plešemo z vilami in indijanci. Dovolite si tudi vi.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 32, 7. avgust 2019

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic