dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

KAM TE VODI TVOJA POT?

Rdeča luč za gorivo je že nekaj kilometrov naznanjala, da bo čas, da se ustavim na bencinski črpalki. Ob prvi priložnosti sem zapeljal z avtoceste, zgrešil izvoz za avtomobile in pristal na strani za tovornjake, nakar mi ni preostalo drugega, kakor da sem se sprijaznil s tem, da bom lovil zadnje kilometre do naslednje. Odpeljal sem se dalje torej brez bencina, sem pa tik pred uvozom v daljavi opazil avtoštoparja. Sedela sta in delovala naveličano, pa sem se poigraval z idejo, da bi ju pobral. No, očitno sta, ko sem bil v bližini, le dojela, da bi lahko bil potencialni prevoznik, in mi, ko sem bil ob njiju, šele nakazala palec. Zabremzal sem, se ustavil in ju pozdravil. Natovorili smo njune težke nahrbtnike in že smo se peljali proti skupnemu cilju, Ljubljani.

Prišla sta iz Nemčije, štopala sta od tam do Prage, od tam v neko avstrijsko mestece, iz Avstrije pa sta tako zdaj bila na poti do Ljubljane. Slovenija je njuna zadnja destinacija pred vrnitvijo v Nemčijo ter je pravzaprav bila cilj in namen celotne štoparske poti. Sonarodnjaki so jima prenesli informacijo o prelepi naravi in prijaznih ljudeh v deželi pod Alpami. Pravita, da prej pravzaprav niti nista vedela, kje je Slovenija, ko sta jo raziskala, pa sta si rekla, da bi morala letošnje počitnice definitivno preživeti pri nas. Dal sem jima nekaj namigov, bila sta hvaležna, na koncu pa smo se poslovili v bližini Zmajskega mostu, od koder sta krenila v iskanje hostla. Še pred tem sta se zahvalila za dobro družbo in varno pot ter mi zaželela vse lepo na mojem romanju po Jakobovi poti. Da odhajam tja, sem jima namreč omenil, še preden sem iz počivališča zapeljal na avtocesto. Rekel sem jima, da sem, ko sem ju videl z nahrbtniki, takoj pomislil nase in vedel, koliko bi mi pomenil prevoz v njunem primeru. Upal sem, da ju bom lahko pobral, in usoda mi je to željo tudi uresničila. Ni me bilo strah, da bi lahko bilo kar koli narobe. Vedel sem namreč, da mi bosta dala nekaj lepega, zaradi česar bo moja že znana in vmes skorajda naveličana skoraj vsakotedenska pot proti naši prestolnici spet nekaj posebnega in edinstvenega.

Želel bi si, da bi njun pogum zbral tudi sam. Da bi se nekega dne odpravil na dogodivščino z iztegnjenim prstom, se poigravam verjetno že iz študentskih časov, nikoli pa pravzaprav nisem bil tako prepričan o tem, da bi se odločil, da z avtoštopom preizkusim, kje bi se lahko končala moj pot in kam bi me ta pravzaprav lahko odpeljala. Avtoštoparji se mi zdijo ene takšne svobodne ptice. Nese jih, kamor jim srce poželi, pogosto letijo povsem brezciljno, ob tem pa naletijo na vrsto dogodivščin, med katerimi so nemalokrat številni izzivi. A če življenje ne bi odkrivali zunaj svojih meja, kako bi potem pravzaprav sploh lahko vedeli, kako hvaležni dve uri se lahko zgodita celo v avtu s popolnim neznancem, ki ga zelo verjetno ne boste nikoli več srečali. Zahvalim se jima lahko, da sta mi ponudila možnost, da preizkusim samega sebe. Moje življenje bo v naslednjih dneh iz vsakdanjega postalo nevsakdanje, znane poti bodo zamenjale neznane in znane obraze neznani. Medtem, ko vi berete to kolumno, jaz tavam nekje po Jakobovi poti, se sprašujem, zakaj sem prejel klic, da se odpravim nanjo. Iščem poti do globjega razumevanja sebe, odnosov in pravzaprav vsega, kar se nam dogaja in nas obdaja. Ko pišem te besede, me do mojega odhoda ločijo le še trije dnevi. V ozadju se sliši zvok pralnega stroja, sledil mu bo še en. V kotu sloni nahrbtnik, ki mi ga je podaril znanec,ki je prehodil Jakobovo pot in si rekel, da ga bo podaril naslednjemu romanju, ki se bo odpravil na pot. Kolega me je presenetil z vetrovkama, sestra me je založila s tabletami, druga kolegica s kremami za noge, domači pa so mi namenili najmočnejši objem in mi z njim dali več kot dovolj ljubezni, da se pogumno podam na to romanje, dolgo več kot 300 kilometrov. Povsem sam, a pravzaprav še zdaleč ne bom sam. S seboj bom odnesel ljubezen, da me bo ta spremljala tudi na poti v tistih najtežjih dneh. Odhajam na stezo zvezd, s seboj bom nosil ljubezen in ljubezen bo našla mene. Takšen, kot si, takšen je tvoj svet. In to, kam te bo vodila tvoja pot, je le tvoja izbira.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št 35, 28. avgust 2019

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic