dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

KAKO SEM NAŠEL POT MED LJUDI

Spraševali so me, ali me je strah, da se na tako dolgo pot odpravljam sam. Želel sem se le prepustiti toku, verjel sem, da bo na koncu vse tako, kot mora biti, kot je namenjeno, da bo. In kaj se je zgodilo? Ne samo da sem doživel verjetno najlepši dopust v svojem življenju, preživel sem ga v družbi ljudi, ki jih pred dnevi še nisem poznal, med premagovanjem vseh kilometrov, ki vodijo do Compostele, znanega romarskega središča, in naprej do Fisterre, ki je znana kot lokacija “konca sveta”, pa sem doživel toliko vsega lepega, da se lahko življenju le iskreno zahvalim, da me je pripeljalo sem.

Če sem lansko poletje preživel na hrvaški obali in v berlinskih klubih, sem med pohajkovanjem po portugalskih in španskih gozdovih, vaseh in mestih spoznal, kako sem bil izgubljen in kako sem srečo iskal na krajih, kjer jo je težko najti. Na približno štiristo kilometrov dolgem romanju so bili vzponi in padci, nešteto od srca nasmejanih trenutkov pa da skoraj vsakodnevnega jokanja, do katerega je prišlo zaradi vseh intenzivnih čustev, ki so privrela na dan.

Zanimivo je, kako nam usoda v življenje pripelje ljudi, za katere ne bi nikoli pričakovali, da jih bomo spoznali. Večino dni in večino kilometrov sem si delil s skupino Nemcev, s katerimi smo se spoznali v enem od prenočišč. Med nami je bila tudi Italijanka, ki je eno poletje preživela med prostovoljnim delom v Afriki, pa fant, ki dela s prostovoljci na Karitasu. Pa Vietnamka, ki je svojega fanta iz Nemčije spoznala na letališču, letos pa se mu je pridružila na poti, dolgi več kot dva tisoč kilometrov, ki jo je začel doma ter kolesaril in pešačil vse do “konca sveta”. Pravita, da med njunima državama in kulturama obstaja nešteto razlik, a njuna ljubezen kljubuje vsem oviram. In mama in hči iz Južne Afrike, ki sta se odločili, da skupaj prehodita francosko smer Jakobove poti, dolgo kar osemsto kilometrov. V spominu mi bo ostala tudi Madžarka , ki se je odločila, da s svojim fantom Nemcem pusti vse, kar pozna, za seboj, se vseli v kombi in skupaj z njunim psom potujeta po svetu, izdelujeta nakit iz naravnih materialov, prodajata na ulicah in tako skrbita za svoje preživetje na nomadski pustolovščini.

Nomadi smo bili tudi sami. Svoje nahrbtnike smo enkrat odložili v tem, spet drugič v drugem prenočišču. Oblačila smo si večinoma prali na roke, imeli piknike v naravi, si zvečer kdaj skupaj skuhali večerjo, spet drugič privoščili malo razvajanja v kateri od lokalnih restavracij. Ko smo po več kot sedmih dneh stopili na bleščeča tla nakupovalnega središča, smo bili tako izgubljeni, da smo se spraševali, zakaj pravzaprav smo tja sploh stopili. Postali smo bolj skromni, kot smo kadar koli sploh bili, in nenadoma nismo več potrebovali vsega, za kar se nam v vsakdanu zdi, da potrebujemo za preživetje.

Preživele so tudi moje noge, kljub dejstvu, da sem veliko žuljev dobil že drugi dan, ko je bilo za menoj prvih sedemdeset kilometrov, pa so bile bolečine v nogi tako hude, da sem že mislil, da se tukaj moja pot konča. Pa sta se našla prijazna lastnika prenočišča na Portugalskem, ki sta se sama ponudila, da me odpeljeta do lekarne in mi oskrbita žulje. Po štirih dneh in dodatnih sto kilometrih sem tako lahko zaradi srčnosti do človeka, ki sta ga videla le za nekaj ur in ki ga morda ne bosta srečala več nikoli, spet obul čevlje in nadaljeval pot, po zaslugi katere gledam zdaj na življenje s še svetlejše točke.

Nekaj lepega se pripeti, ko tudi, če si sam, zaupaš, da nekdo pazi nate. In res so pazili name. Še preden smo se tisti večer, ko sem se zjokal od bolečin, odpravili spat, je prišel gospod, ki ni govoril angleško, do mene, me pobožal po laseh in mi namenil enega najbolj prijaznih pogledov, ki sem jih kdaj dobil od sočloveka. Neizmerno hvaležen za angele, ki obstajajo med nami, ljudmi, in dokazujejo, da tudi če se kdaj vse zdi še kako izgubljeno, še zdaleč ni tako.

  • iz kolumne, objavljenje v reviji Zvezde/Lady, št. 36, 4. september 2019

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic