dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

KDO SEM IN KJE SEM ENO LETO PO DIAGNOZI?

Nedeljsko pozno popoldne je. Bil je plan, da vikend preživim v Prekmurju, pa sem se zaradi prehlada, ki sem ga staknil čez teden, odločil, da raje ostanem v Ljubljani. Bilo mi je žal za trenutke z domačimi, a po drugi strani sem bil vesel časa, ki ga bom imel samo zase. V čem vidim največjo razliko med sabo pred diagnozo in po njej? V tem, da mnogo bolj cenim to, kdo sem, kaj sem, pa tudi čas, ki mi je na voljo. Če je tvoj vsakdan pred diagnozo prepleten z več stotimi ljudmi, k jih srečuješ na hodnikih, se nenadoma na neznanem hodniku znajdeš sam. Ta hodnik ni znan, je del onkološkega inštituta. Medtem, ko hodiš po njem, pa ti v ušesih odzvanja neprijeten zvok koles stojala, s katerega visi nekaj steklenic in cevke, preko katerih ti v žilo tečejo snovi, ki so jih zapakirali v sila neprijetno ime –  kemoterapija.

Med osmimi meseci, ki sem jih preživel po bolnišnicah, sem si postavljal nešteto vprašanj. Odgovore na nekatera sem pridobil, a večina jih je ostala brez. Mnogo bolj sem pozoren na svoje besede in svoja dejanja, poskušam razumeti, zakaj se v nekem položaju odzovem tako in drugače. Končno spoznavam, kdo sem, kaj sem in zakaj sem v takšnem položaju, kot sem. Šele sedaj vidim, kako sem pogosto puščal, da so me drugi imeli za manjvrednega, in kako se pogosto nisem upal postaviti za to, kdo sem in kaj sem. Šele zdaj vidim, kako sem bil izgubljen, kako nisem razumel, kako sem iskal srečo tam, kjer je ni, in kako sem na tej poti nekje izgubil samega sebe. Verjetno zaradi vseh pritiskov, ki sem jih čutil tako v zasebnem kot službenem življenju, pa jim morda nisem pripisoval toliko pomembnosti, saj se mi je zdelo, da se s čim takim spopada večina mojih sovrstnikov. Želel sem, da mi uspe, pa sem se gnal do te mere, da sem staknil raka na modih. In ja, danes, eno leto po diagnozi, verjamem, da sem si ga pridelal sam.

Če sem se do diagnoze vznemirjal zaradi ljudi, ki do mene niso imeli odnosa, sem zdaj na tisti točki življenja, ko sem se sposoben pravočasno postaviti v bran in ne pustiti, da me prizadanejo reči ali dejanja, za katera ni niti najmanj vredno, da me prizadanejo. Morda kdaj kdo ne bo razumel vseh naših dejanj, morda bo kdo razumel, da bomo pod njihovo tiranijo klonili do te mere, da se bomo s svojo usodo sprijaznili in se predali nad željo, da bi vsaj poskusili videti, kaj bi bilo, če bi le verjeli, da nas čaka nekje nekaj lepšega.

Sam sem verjel. Na tej točki nedeljskega poznega popoldneva, ko te besede pišem ob še enem zahajajočem soncu,ki na nek način napoveduje konec nečesa, lahko rečem, da sem srečen. Doma imam mnogo boljše odnose, kot sem jih imel pred diagnozo. V službi imam mnogo boljše odnose, kot sem jih imel pred diagnozo. Na splošno, s prijatelji in vsemi, s katerimi se zapletem v pogovor, najdemo pot do tja, da na obeh straneh pustimo nekaj lepega. Pa tudi če ne, se vsaj sam ne vznemirjaš, saj veš, da si naredil vse, kar si lahko, da bi povedal kaj dobrega ali storil kaj dobrega.

Ljudje se vse preveč vznemirjamo zaradi drugih. Posledično pogosto pademo pod pritiske okolice in se spremenimo do te mere, da ustrezamo drugim. A za to, da smo ljubljeni z njihove strani, prodamo sami sebe. Na koncu, nekje na neki točki, spoznaš, da pravzaprav to niso tvoji pravi prijatelji. Ti te namreč čakajo na tisti točki življenja, ko si preprosto pripravljen biti to, kar si. Cenimo torej trenutke, ki jih doživljamo. Cenimo ljudi, ki nas obkrožajo. Cenimo vse, kar imamo v trenutku. Žal nikoli namreč ne vemo, kaj prinaša novo jutro. A z zaupanjem, da bo nov dan dober dan, bo z gotovostjo takšen prej, kot bi si lahko mislili.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 39, 25. september 2019

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic