dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

TAKO KOT UDARIŠ, TAKO BO TUDI ZABOLELO

Če česa ne bom nikoli razumel, je to, kako lahko nekdo škodi drugemu, celo tako zelo, da dvigne roko nad njim. Zaboli že beseda, kako naj ne bi še bolj zabolelo dejanje? In da nekateri ne poznajo ne dobrih besed, kaj šele dobrih dejanj, se je izkazalo v preteklih dneh, ko so tisti, ki mislijo, da lahko sodijo, brutalno pretepli mladega fanta, ki je pred kratkim javnosti razkril, da ima fanta, skupno življenje pa sta začela deliti na družbenih omrežjih. Fant, ki je bil pretepen, je oče. Preden je zbral pogum in poslušal srce, je živel skupaj z materjo svojega otroka, v katero je bil, dokler si ni priznal, da ga bolj privlačijo moški, iskreno zaljubljen. A naredil je to, zbral pogum, ji povedal, kaj mu veli srce, sledil sebi in se tako nekaj tedni  zapletel s fantom, za katereg  se je zdelo, da je v njem našel resnično srečo in da sta drug v drugem preprosto prepoznala to, po čem sta hrepenela.

Iskreno, verjel sem, da postaja tudi naša Slovenija bolj odprta in strpna dežela, pa se je izkazalo, da sem morda pozabil, da vendarle ni tako. Ne vem, zakaj se morajo ljudje toliko ukvarjati s tem, kdo koga ljubi in kdo si s kom deli posteljo. Mar ni to stvar vsakega posameznika? Mar ni to stvar nas samih? In zakaj bi nekomu, ki si želi biti srečen z nekom, to srečo oporekal? Ker kaj, morda njuna ljubezen ni po tvojih načelih, morda ne moralnih vrednotah? A kakšna sploh so ta načela in kakšne te vrednote, da jim tako slepo zaupamo, verjamemo in jim sledimo? Mar je naša resnica tudi resnica vseh drugih?

Dejstvo je, da je na tem svetu preveč vsega, da bi vse lahko razumeli in sprejeli. Pa vendar, če mi nekdo s tem, da iskreno ljubi osebo istega spola, ne želi nič slabega, zakaj bi to zanj želel sam? Zakaj bi me moralo njegovo življenje pripraviti do tega, da bi dvignil roko nad njim in izvedel eno najbolj podlih dejanj? Na srečo se trudim za to, da se v to smer sploh ne nagibam, morebitna nesoglasja oziroma spore skušam rešiti mirno. Da bi dvignil roko nad nekom, ga poškodoval ali celo spravil s smrtno nevarnost, mi namreč ni padlo na pamet nikoli, pa sem žal tudi sam doživel nekaj primerov, v katerih bi morda bilo bolje, da bi res prišlo do uporabe pesti. Pa tega vendarle nisem storil. Ker se mi zdi to eno najbolj nizkotnih človeških dejanj.

Trkati se po prsih in kazati svoje mišice na račun človeka, ki se sploh ni mogel dostojno braniti, je vsega obsojanja vredno. Da mora nekdo poseči po tovrstnih potezah za to, da nahrani svoj ego in svoji osamljeni in trpeči duši privošči vsaj kanček sreče, je nekaj, česar ne bom nikoli razumel in morda niti nočem razumeti. Sploh pa, kdo sploh je to bitje in od kod mu pravica, da se gre mesijanske odločitve o tem, kaj je prav in kaj ni? Da samo še zdaleč ni niti najmanj brezmadežno, dokazuje podlo dejanje, ki se je zgodilo in zaradi katerega se zdaj v bolnišnici zdravi fant, ki si je želel biti le srečen. Srečen in nič kaj drugega.

Vsak, ki ima vsaj kanček srca, in vsak, ki je kdaj koga s kakšno besedo ali dejanjem vsaj malo prizadel, ve, do kakšne bolečine lahko pride. Vsak, ki je kdaj bil prizadet, pozna veličino te bolečine še bolj. Prav zaradi tega nekdo, ki je bil ranjen, ne bo nečesa podobnega naredil nekomu drugemu. Tudi če ne bo po njegovo, bo ostal tiho ali pa se bo umaknil, če ne bo našel poti do toplih besed in dobrih dejanj. Če je res, da je karma pra*ica, potem ni dvoma, koga bo na koncu najbolj bolelo.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 43, 23. oktober 2019

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic