dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

O DOSTOJNOSTI, KI JE NI

 250 ur dela na mesec za minimalno plačo. Dvanajst ur na dan, štirinajst dni v kosu. To je realnost sobaric v števinih slovenskih elitnih hotelih. Na eni strani torej uživa srenja, na drugi strani pa životarijo v bedi tiste, ki pravzaprav skrbijo za lep in čisti videz prostorov, v katerih veljaki prespijo noč ali dve. In za to, da počistijo eno sobo, imajo na voljo sedem minut. Pogosto svojega dodeljenega dela ne morejo opraviti v roku, nadur ne dobijo izplačanih, delajo pozno v noč, zgodaj spet začnejo. Za to, da je srenja srečna, same pa ostajajo nesrečne. Smo mar res postali osebki s tako trdo nedotakljivimi srci, da se nas takšne resnične zgodbe ne dotaknejo? Jih slišimo, se zgrozimo, nato pa že naslednje jutro pozabimo nanje? Delavska svetovalnica žuga vodilnim, šefi se zavijejo v molk. In nato tišina, ki traja nekaj časa. Pa spet vse po starem. Če ne pri tem delodajalcu, pa pri drugem.

Zdi se, da je takih zgodb iz dneva v dan več. Upam, da ste med tistimi, ki jih tovrstne delovne razmere ne bodo nikoli doletele, vsi, ki smo že zamenjali nekaj delodajalcev, pa se predobro zavedamo, da se lahko že kmalu zgodi, da bomo na istem tudi sami. Če se le ne bomo postavili zase in jasno označili mejo naše dostojnosti. Kdo se bo pa postavil za nas, če ne mi sami?

Sobarice, o katerih pišem, prejemajo minimalno plačo. Povprečna nočitev v ljubljanskem hotelu višjega standarda stane med 150 in 200 evri. Se pravi, če v enem hotelu nocoj prespijo vsaj štirje gostje, imamo njeno plačo pokrito. Pa dobro vemo, da v hotelu v eni noči ne prespi samo en gost, temveč jih je še na desetine, če ne celo na stotine več. Ob vsem denarju, ki se torej obrne v neki hotelski verigi, si nekdo, ki je ključen dejavnik pri zadovoljstvu gosta s hotelom, ne zasluži dostojne plače, dostojnega odnosa in dostojnega življenja? Medtem, ko se lastniki hotelov bahajo z avtomobili dragih znamk, hišami in vilami, jahtami in vsem drugim, s čimer tako ponosno razkazujejo svoje premoženje naokrog in dajejo vedeti, kako so pomembni in vsemogočni.

Mar zares tako brez slabe vesti zatisnejo zvečer oči, ko vedo, da se nekdo ni domov pripeljal s svojim avtomobilom? Ko vedo, da so tam zunaj njihovi ljudje, ki so se domov odpravili peš, s kolesom, morda z javnim prevozom. Ki, ko so zapustili službo, niso sedli na usnjene ogrete sedeže, temveč so morali v dež in mraz. Tisti, ki jih doma ne bodo počakali z že skuhanim kosilom, temveč ga bodo morali sami skuhati ne le zase, ampak za družino, ki jo morajo preživljati. In s cmokom v grlu hčeri pojasnjevati, zakaj ne more dobiti nove obleke. In sinu povedati, da ne bo mogel s prijatelji na tekmo, ker preprosto ni denarja za vstopnice. Ter se z občutkom nelagodja posloviti od dneva z mislijo, da na mizi ostajajo neplačani računi.

In vse to zaradi koga ali česa? Zaradi tistih, ki se hvalijo s svojimi storitvami, a te pravzparav ne zadovoljijo niti njihovih zaposlenih? Zaradi posameznikov, ki razmišljajo le o tem, kje bi lahko dali kaj v svoj žep, namesto da bi pomislili, da bi bilo lepo, da bi razdelili tudi med druge? In potem se še hvalijo, kako na posebno mesto v podjetju postavljajo vrednote, kako zaposlenim nudijo nadpovprečne razmere, da delovne razmere daleč presegajo minimalne standarde. Kakšne že? Če govorimo o tistih, ki jih nosi minimalna plača, jih komaj dosežejo. Da standardov delovnih razmer, vrednot in predvsem odnosov in spoštovanja sploh ne govorimo.

Z vso ostrino zareže ta nož, ki deli bogate od revnih. Tistim, ki imajo, daje več, tistim, ki imajo manj, vzame še več. Zaradi ljudi, ki so preveč požrešni, da bi se jih dotaknila stiska tistih, ki nimajo, ki so pod njimi in ki so, v nemalo primerih, po njihovem mnenju tisti, ki so manjvredni. 

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 41, 9. oktober 2019

Next Post

© 2019 dennismalacic