dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

KAJ JE PONOS?

Če bi me kdo vprašal, kaj si v življenju res želim, bi bil odgovor to, da bi bili ponosni name. Sem eden od tistih, ki se po najboljših močeh trudimo, da bi delali dobro, če tudi nas kdaj ponese v globine. Zavedamo se svojih napak in jih poskušamo odpraviti, a se hkrati zavedamo, da so spremembe kdaj pa kdaj težko pričakovane že s svitom novega jutra.

Če sem si česar res želel, je bilo torej to, da bi bili ponosni name. Da ne bi dvignili rok nad mano in rekli, eh, iz tega fanta pa res ne bo nič. Zavedam se, da vedno ni bilo tako, kot si je kdo želel, da sem bil svojeglav in sem rinil tja, kamor so mi že zdavnaj odsvetovali, da grem. A vendarle sem ostal zvest poti, po kateri sem verjel, da si želim hoditi, in tako me je danes ta pripeljala do točke, kjer sem. Če bi me vprašali, kaj bi spremenil, če bi imel priložnost v preteklosti spremenil karkoli, bi vam odgovoril, da nič. Verjamem, da sem ravno zaradi vsake izkušnje danes to, kar sem. Hvaležen sem tudi tistim najbolj grenkim trenutkom.

Pred dnevi me je sodelavec, novinar na televiziji, vprašal, ali poznam koga, ki doma prideluje bučno olje na star način. Torej, brez strojev, brez moderne tehnologije, tako kot nekoč. Najprej sem pomislil na svoje domače in nazadnje se je res zgodilo, da sta sodelavca Igor in Matej obiskala mojo domačijo. Starša sta se sprva upirala, saj nista rada v središču pozornosti in nista vajena kamer, a sta na koncu ob mojem prepričevanju, da se bosta imela lepo in da bo to lepa, nepozabna izkušnja, popustila. Tako se je zgodil ta dan – srečali so se moji, sodelavca in domači. Mama je k nam povabila še svoje prijateljice, s katerimi navadno trebijo buče, oče je vozil traktor, buče so pobrali, semena iztrebili, kadre posneli, kosilo pojedli in se vrnili, vsak s svojimi spomini. Mama in oče sta se imela lepo, se je pa sploh mama »nasekirala«, saj je verjetno mislila, da bi se lahko bolje odrezala. No, po tem, ko se je sekirala ona, se je »zasekiral« še oče.

Toda iskreno? Verjel sem, da bo nastal lep televizijski prispevek. Med sabo sem povezal sodelavca, ki ju imam rad, s staršema, ki ju imam rad še bolj. Ko se na kupu najdejo štirje tako prekrasni ljudje, veš, da bo nastalo nekaj lepega, pa tudi, čeprav se pravzaprav še niso srečali. Tako sem tisti dan, ko se je snemalo pri meni doma, jaz pa sem bil več sto kilometrov stran, zaupal, da bo vse tako, kot je namenjeno, da bo. In odzivi? Navdušujoči! Tako sem vesel, ko vidim, da sta se starša, topla in prijetna človeka, s svojimo iskrenostjo in prisrčnostjo dotaknila tako velikega števila neznanih ljudi. Zdi se mi, da ljudje preprosto začutimo, ko nekdo oddaja prijetno energijo, ki nas obda z občutkom domačnosti. Moja starša sta taka. Vedno nista mogla ustreči sinovim željam, a sta vseeno naredila vse in še več, kar je bilo v njuni moči, da bi mu ustregla. Če tega nisem razumel takrat, še kako dobro razumem danes.

Že od nekdaj rad prijatelje povabim k sebi domov. Nešteto teh je pri nas doma preživelo vikende, pa tudi tedne. Starši so vedno bili odprtih rok in odprtega duha, tako sem otroštvo preživel celo med igro z begunskimi otroki. Naučila sta me, da moram dati možnost ljudem, da mi povedo, kdo so in kaj so, zakaj so to, kar so – zato, da mi res pokažejo, kdo so. Naša hiša ima vedno odprta vrata. Pri nas se pravzaprav redko zgodi, da smo sami doma. Ker so tudi drugi preprosto pri nas doma. Radi se imamo, a imamo radi tudi druge. In tako že od nekdaj Malačičevi radi preživljamo čas v prijetni družbi. Ko ta mine še ob delu, pa preprosto veš, da je to tisti trenutek, ko si res doma. Med svojimi domačimi, ki te imajo radi in ki jih imaš rad neizmerno tudi sam.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 40, 2. oktober 2019

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic