dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

TEBI

»Denis, vedno znova rada preberem tvoja občutja, tvoj pogled na vse zdaj. Tako pozitivni zapisi. Pa iskrice v očeh, čisto drug si. Bolj pozitiven, kot da ceniš vsak trenutek, vsak dan. Ko se enostavno ne vznemirjaš zaradi malenkosti in ko nekatere stvari sploh niso več pomembne.« To sporočilo sem prebral pred nekaj minutami. Na Facebooku mi ga je poslala Lea. Ne bom lagal – to, da dobim sporočilo s takšno vsebino, je največji kompliment, ki ga lahko dobim. Vedno sem si prizadeval za to, da bi ljudem okrog sebe dal nekaj lepega, odkar lahko svoje misli delim s širšo množico, pa toliko bolj spoznavam, da končno razumem, kakšno je moje življenjsko poslanstvo, predvsem pa vem, kaj želim dati svetu.

Mineva trideset tednov, odkar mi je bila ponujena priložnost, da postanem kolumnist revije Zvezde/Lady. Od prve kolumne je bilo zapisanih dodatnih 28 strani, tem sledi še tale, trideseta. Razmišljal sem, kako bi proslavil ta svoj uspeh, na katerega sem neizmerno ponosen, pa sem si rekel, da bi rad preprosto zapisal svoje iskrene želje. Torej, naslednje besede niso za vse, so od mene le zate.

Če si širokega pogleda in kdaj na kakšno situacijo pogledaš tudi prek znanih okvirov, se ti lahko odpre svet, ki ponuja marsikaj več od tega, kar ti je znano in kar ti je poznano. Pesem, ki se pravkar vrti v ozadju, govori o tem, da lahko z malo zaupanja obrneš svoj svet. Na bolje, da se razume. Vse, kar je potrebno, je le to, da se ne zatakneš na enem mestu, prepustiš morebitnemu zaporedju nesrečnih dogodkov, dvigneš roke od sebe in si rečeš, da tako pač je namenjeno, da je. Ne, ni. Vsak med nami ima moč, da naredi spremembo. Začne se pri sebi. Ne glede na to, kdo živi okrog tebe in v kakšnih odnosih si s temi ljudmi, vedno si najprej ti. Če zaradi spleta okoliščin ali preteklosti živiš življenje, ki te ne osrečuje, ne muči sebe in ne ostale. Vsako tako okolje se na neki način na neki točki maščuje. Lahko je to bolezen, lahko pa karkoli drugega. Slaba volja je glavni vzrok slabe volje, ta zbija in vleče dol. In medtem ko gre dol, marsikoga žal povleče v take globine, da preprosto izgubi sebe, s tem pa pravzaprav izgubi vse. Kakšno je življenje, ko ne moreš biti to, kar si iskreno želiš biti in za kar bi lahko naredil vse, kar bi lahko, če bi le verjel vase, zaupal in morda celo ne poslušal ali se oziral na druge? Nemalo je zgodb posameznikov, ki so zaradi pričakovanj okolice povsem pozabili nase, da je tako, pa navsezadnje govorijo resnične zgodbe razpadajočih razmerij in družin.

Premalokrat sebe postavimo na prvo mesto, zato ti polagam na srce, da narediš izjemo. Čim večkrat si izpovej ljubezen, čim večkrat objami svoje telo. Ne glede na to, kakšne pomanjkljivosti na njem opazijo tvoje oči, je le eno in edino, ki ga imaš. In veš, rek, da moraš imeti najprej rad sebe, da bi lahko imel rad druge, še kako drži. Zaman se hodi v razmerje, če se morda pojma ljubezni niti ne razume.

Ne poznam tvoje zgodbe in ne vem, s kakšnimi življenjskimi težavami se spoprijemaš. Verjamem, da jih ima vsak med nami. Vem pa, da so težave premostljive, če le narediš nekaj za to, da bo šlo na bolje. Ogromno se zgodi že s tem, da se začneš imeti rad. Vse, kar sledi, pa je le posledica tega, kar bi pravzaprav moralo biti že na samem začetku. Postaviti sebe in svojo srečo na prvo mesto. Šele ko se človek začne iskreno imeti rad, bo cenil vse, kar je in naredil vse, kar je v njegovi moči, da okolici da čim več ljubezni in navdiha. Mar ni to smisel življenja? V očeh koga že ne, toda ne ti ne jaz nisva med njimi. Vsak med nami je čudež. Tukaj smo, obstajamo. In, zakaj ne bi časa, ki ga imamo na voljo, preživeli lepše, kot se nam morda zdi, da bi ga lahko? Odnos, za katerega si želiš, da ga drug nameni tebi, nameni sebi.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 45, 6. november 2019

Next Post

Previous Post

© 2019 dennismalacic