dennismalacic

Naj se širi. Do sebe in ostalih. Ljubezen.

JE KDAJ PREPOZNO ZA SANJE?

»Veste, koliko imam let? 68!« Zarežala se je. »Resno? Nikoli ne bi rekel.« In mislil sem resno. Gospa je res bila videti dobro. »Jaz pravim, hvala bogu tistemu, ki je iznašel barvo za lase. Brez nje bi bila siva, ličila pa tudi naredijo svoje.« Spet druga gospa, z oranžnimi lasmi, reče: »Ja, jaz pa jih bom letos dopolnila 70!« Nasmejemo se. Neverjetne, te gospe, pri teh letih takšne mladenke. »Ja, kaj, me smo rekle, da si želimo biti žive in mladostne, ne glede na leta.«

Bravo, bravo in še enkrat bravo! Že nekaj let sodelujem na Festivalu za tretje življenjsko obdobje, največjem festivalu za starejše v Evropi, in vsako leto znova sem bolj navdušen, kolikih različnih aktivnosti se lotevajo upokojenci iz vse Slovenije. Nekateri prepevajo. Drugi plešejo. Spet tretji igrajo. Pa ne samo to – v treh dneh se je na odru zvrstilo toliko nastopajočih, da bi težko iz glave naštel vse, ki so stopili na oder. In kakšno veselje! Vsak, ki je stopil na oder, je vedel, da je tam s srcem. Prišel je, da bi pokazal, česa se je naučil in s čim bi rad drugim polepšal ta trenutek, ko nas je vesolje pripeljalo v enak prostor ob enakem času. In kar je najbolj čarobno, je to, da so te babice in dedki, vsak med njimi, navdih in dokaz za to, da za sanje ni nikoli prepozno in da je potrebna le želja, da se zgodi sprememba.

Nemalo jih je takih, ki so rekli, da so šele na stara leta začeli prepevati, igrati ali se ukvarjati s kakšnim drugim talentom, dolgoletno željo ali pa le novim konjičkom. Koliko časa in nepozabnih trenutkov bi lahko pridobili, če bi to svojo strast v sebi prepoznali že prej in jo spustili na plan. Verjamem, da jo ima v sebi vsak izmed nas. Pri nekaterih se pojavi prej, pri nekaterih kasneje, pri nekaterih nikoli, ker si je ne priznajo in je ne upajo spustiti na plan. Nemalo je takih življenjskih zgodb in škoda bi bilo, da si ne bi dovolili biti srečni. Čim prej, tem bolje.

Najsrečnejši si verjetno takrat, ko lahko nekaj delaš s srcem. Da dobiš takšno službo, je pa sploh nekaj, kar si verjetno želi prav vsak med nami. A vsak, ki je sledil sebi in svojim željam, se verjetno še kako dobro zaveda, koliko časa, truda in volje je treba zbrati, da smo danes tukaj, kjer smo. Nemalo je bilo odrekanj, nemalo težkih dni, a vendarle smo upali, šli dalje in vztrajali. Marsikdo se žal preda ali pa do boja sploh ne pride. In takih je preveč na tem svetu, da bi bili med njimi.

Zato sledite svojim sanjam, kolikor se le da. Zgodili se bodo trenutki, ko boste mislili, da ste edini, ki plavate proti toku, ali pa da ste na svoji strani črte ostali sami, a nobena bitka se ni izgubila brez ran, čas pa je tisti, ki jih celi. In vsaka nova bitka, vsak nov poraz in vsaka nova zmaga nas bodo gnali naprej vse do trenutka, ko bomo dvignili roke nad sabo in rekli: »Dovolj je!« Toda to, vsaj do konca naših dni, se ne bo zgodilo. Ker ne bomo obupali in ne bomo dvignili rok nad sabo vse do trenutka zadnjega diha.

Vedno sem si govoril, da želim živeti življenje, ki mi ga onega dne na smrtni postelji ne bo žal. Rad bi bil tisti, ki bo rekel: »Poglej, koliko vsega sem doživel, kod sem hodil, kaj vse videl, kaj vse spoznal!« Rad bi bil med tistimi, ki se bodo v gugajočem se stolu spominjali preteklih dni, z nasmehom na obrazu o svojih dogodivščinah pripovedoval mlajšim generacijam in jih poskušal navdihniti do te mere, da bi tistemu zmešanemu sivemu dedku, ki toliko govori in ki je toliko doživel, sledili tudi sami.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 42, 16. oktober 2019

Next Post

Previous Post

© 2020 dennismalacic