dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

KOLIKOR KAPLJIC, TOLIKO DŽOJNTOV

Martinovo je mimo in Slovenci smo si spet množično nalili čistega vina. Da nam lahko steče po grlu, kažejo podatki, saj smo v samem vrhu povprečja po količini popitega vina. Povprečno naj bi ga na osebo letno spili kar 43 litrov.

Nemalo je šal, nekaterih bolj, nekaterih manj slanih, o tem, kako imamo radi alkohol. Nešteto pa je tudi razlogov, zakaj si radi privoščimo kozarec, dva ali pa na koncu kar ves liter. Tako je naša realnost, da se z odvisnostjo od alkohola spoprijema marsikatera družina pod Alpami. Če je ni pri vas doma, sem prepričan, da se lahko v trenutku spomnite vsaj primera ali dva, ki ju poznate v svojem krogu. Posledice nemalokrat pustijo nešteto nezacenljivih ran, ki še dolgo po tem, ko je odvisnost odpravljena, močno skelijo.

Alkohol te zlahka zasvoji in dobi na svojo stran. Zdi se, da nam ponuja rešitev za vse težave, v katerih se znajdemo. Lahko je dostopen, hitro posežemo po njem, po tem, ko nam ne ponudi potrebne rešitve, pa zlahka pod njegovim vplivom rečemo ali celo naredimo nekaj, s čimer hote ali nehote prizadanemo. Dejstvo je, da zaboli. In da vsak, ki je kdaj imel izkušnjo z odvisnostjo od alkohola doma, še kako ve, koliko žalostnih in težkih trenutkov lahko povzroči nekdo, ki izgubi nadzor nad tem, kdaj je treba reči stop. Nemalokrat reče stop šele takrat, ko je že prepozno.

Seveda samo nižja toleranca do alkohola ne bo rešila nacionalnega problema, s tem mora začeti vsak pri sebi, sam. Je pa zanimivo, kako se je v nas zakoreninilo prepričanje, da z nekdom, ki morda pregloboko pogleda v kozarec, ni nič narobe. Morda tudi če se zaradi njegove odvisnosti s to težavo spoprijema vsa družina, mogoče celo v navzočnosti mladoletnih otrok, ki jim pred očmi in ušesi poteka kruto dogajanje. Se nam pa na drugi strani zdi narobe, če nekdo zvečer po napornem dnevu v službi prižge džojnt ali dva. Ker so nam, tako kot toleranco do alkohola, vbili v zavest, da naj bi bila trava škodljiva, navsezadnje pa je tudi nelegalna. In tako zlahka nekoga, ki si rad kakšnega zvije, označimo z besedami hašišar in drogeraš. Pa ste kdaj razmišljali, za koliko težav je v vašem okolju kriv alkohol in za koliko marihuana?

Skoraj dnevno lahko v policijskih poročilih preberemo, da so nekomu zasegli sadike, morda tudi več deset kilogramov že spakirane robe. Podobno lahko preberemo tudi, da je bil alkohol spet vzrok za nesrečo. Tako zlahka, kot nekdo nekoga zaradi kajenja trave označi za drogeraša, tako zlahka se ta ista oseba brez slabe vesti po pivskem večeru usede za volan, saj je tako močno prepričana, da se ima pod nadzorom. Pa ne uspe imeti niti sebe, kako si potem pridružuje pravico, da bi lahko nadziral ostale?

Le nekaj sto kilometrov od slovenske meje obstaja država, kjer lahko povsem legalno v lokalu spiješ kavo ter ob njej skadiš še džojnt. Ne gre za osamljeni primer. Držav, ki marihuano legalizirajo, je vse več in več, pri nas pa nas zlahka zmoti to, da jo ima sosed na svojem vrtu, tako pa je nemalo posameznikom lažje zavrteti  telefonsko številko policije kot pa morda odpreti okno in na svet pogledati s širše perspektive.

Če nas zmoti sadika konoplje ali pa dim džojnta, bi nas morala motiti tudi steklenica vina. Toda tisti, ki jih motijo stvari, bodo vedno našli razloge, da jih bo nekaj ali nekdo motil. Medtem ko imamo na drugi strani tiste, ki dobro shajajo z obema, tako z alkoholom kot s travo, pa pravzaprav nimajo problemov ne zaradi enega in ne zaradi drugega, saj vedo, kje je njihova meja. Morda je čas, da po tem, ko tako radi v njihove porivamo druge, gradnjo svoje ograje začnemo tudi sami. 

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde, št. 47, 20. november 2019

Next Post

Previous Post

© 2020 dennismalacic