dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

KAJ PA NOVO LETO?

Pa smo spet tam, kjer se staro križa z novim. Tisto, kar je bilo slabo, si želimo pustiti za seboj, tisto, česar nismo doživeli in po čemer hrepenimo, pa si želimo, da se uresniči v naslednjem letu. Lepo je imeti želje, lepo je imeti optimizem. Je pa verjetno kdaj težko ostati nad gladino vode, ko pa se zdi, da te bo ta vsak čas posrkala v svoje globine.

Te dni se ne moremo izogniti tradicionalnemu vprašanju, kje pa boste vi za novo leto. Jaz vem, da bom letos delal. Nemalo jih je presenečenih nad tem odgovorom. Povem, da se bom po tem verjetno pridružil prijateljici in bom novo leto dočakal v družbi meni dragih ljudi na strehi bloka pod ljubljanskim gradom, od koder je baje prelep razgled na ognjemet, ki bo letos mimogrede, ekološki in bo trajal pet minut. A ni poanta v ognjemetu, ognjemet je lahko le kulisa večera, za katerega je prav, da ga preživimo nekje, kjer se bomo imeli lepo in kjer se nam zdi, da je prav, da smo v tistem trenutku. Številni namreč v teh dneh lovijo vstopnice za najbolj zaželene klube, mnogi pa bodo odšli tja, kamor bo romala množica, saj si drugače kot v središču norije med več tisočimi posamezniki ne predstavljajo skoka v novo leto. Pa vendarle, ura bo odbila, novo leto bo prišlo, padale bodo lepe želje in številna voščila in spet bo vse po starem in le malo po novem.

Zdi se, da je še tako poseben večer, kot je prestop iz starega v novo leto, postal preveč površinski in instagramerski. Morda celo tako zlagan in skopiran, kot so prekopirana voščila s spleta, ki prispejo vsako leto z »iskrenimi nameni«, njihovi pošiljatelji pa se kdaj pa kdaj niti toliko ne potrudijo, da bi voščilo spremenili, in ti pošljejo kar kopijo lanskega. Hvala, res izvirno in res iz srca. Najlažje se je sprehoditi po telefonskem imeniku in obljukati imena tudi tistih, s katerimi se morda niti ne slišimo, a je lepo poslati novoletno voščilo, pa če tudi je to skopirano.

Če nekomu, ki je del našega življenja, želimo nekaj zaželeti v novem letu, bi bilo verjetno lepo, če bi se s svojim voščilom potrudili in vsakemu napisali resnično tisto, kar mu želimo, in ne preprosto tistega, kar želimo vsem drugim izbranim v našem imeniku. Seveda je precej lažje obkljukati nekaj imen kot napisati nekaj sporočil, pa vendar, če si niti za svoje najbližje ne moremo vzeti tistih nekaj minutk časa ob vstopu v novo leto, potem pa res več ne znamo živeti v tem drvečem, vse bolj ponorelem svetu, kjer čas in zunanji pritisk vse bolj izpodrivata tisto, zaradi česar si pravzaprav želimo biti tukaj.

Mnogi pravijo, da je to le še en od običajnih večerov. Da se okrog silvestrovega dela ogromno pompa. Verjetno si zasluži, prestop v novo leto se zgodi vendarle le enkrat. Pa vendar, enkrat ti prija, da ga preživiš v klubu, drugič na domačem kavču, tretjič v množici na trgu in četrtič spet drugje. Želel bi si le, da bi vsa tista voščila, ki bodo izrečena, bila izrečena z večjim ščepcem iskrenosti in da ne bi bila taka kopiraj-prilepi formula. Da bi vsaj v tisti magičnosti tega posebnega večera, ko ura odbije polnoč, svetu resnično lahko dali najlepšo obliko svojega lastnega biti. In da bi poskušali v tem ostati čim dlje tudi od tistega trenutka, ko bo ves svet verjel v eno, v to, da bo tisto, kar je bilo slabo, za nami in da je pred nami boljši čas. Takšen, kjer si bomo podarili več trenutkov stran od vseh sodobnih naprav in družbenih omrežij. Tja, kjer smo bili v času pred Mobi čukcem, ko za nepozaben skok v novo leto ni bilo potrebnih milijon selfijev in neštetih storijev. Ne, bili so potrebni le tisti, ki jih imamo radi in bil je potreben le tisti trenutek, ki je bil naš.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 51., 18. december 2019

Next Post

Previous Post

© 2020 dennismalacic