dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

NE SRAMUJ SE LASTNEGA IZVORA

Nikoli nisem skrival, da izhajam iz preproste prekmurske kmečke družine. Če me je ob začetku srednješolskih let, ko me je poneslo v Maribor, ob zdadljivkah sošolcev še morda kdaj bilo sram, sem v vseh teh letih življenja tako v štajerski prestolnici kot v Ljubljani začel več kot ceniti svojo domačijo in svoje domače konce. Ti so popolno nasprotje našega glavnega mesta, konec tedna med preprostimi ljudmi in neskončnimi ravnicami pa je tisti, ki nemalokrat ponudi tudi tolažilno ramo za vse, kar se je hudega pripetilo.

Če sem še kdaj želel biti med občudovanimi na kakšnem dogodku, če sem še kdaj želel blesteti v elegantnih oblačilih in v očeh drugih sijati v navidezni popolnosti, me je po osemmesečnem bolniškem dopustu in prehojenem Caminu minilo do skoraj vsega. Vse, kar si želim biti in za kar si prizadevam, je to, da sem v družbi preprostih ljudi. Če sem pred leti ob vsaki priložnosti z veseljem odhitel na najrazličnejše družabne dogodke, mi v zadnjih mesecih bolj prije samota. Hecno je, kako sem bil eden tistih, ki ni maral biti sam s seboj, od diagnoze in Camina naprej pa pravzparav pogrešam te trenutke. Zaradi vse razgibanosti, ki jo s seboj prinese službeni urnik, in tudi zaradi nekaterih ljudi, ki mi prekrižajo pot ali pa po njej celo hodijo z menoj.

Z leti začneš razumeti, da ne potrebuješ veliko prijateljev, dovolj je že samo en, pa ta v pravem pomenu te besede. Žal je življenje takšno, da nekatere sprejmemo z odprtimi rokami, pa se pozneje izkaže, da bi bilo bolje, da ne bi bilo tako. Se najdejo med nami posamezniki, ki se na neki točki življenja preprosto dvignejo nad nas. Iz takšnega ali drugačnega razloga dobijo občutek, da so boljši od nas, da imajo več od nas in da so preprosto več vredni, kot smo pravzaprav vredni sami. Radi navržejo kakšno opazko o naših življenjih in medtem zaničljivo ter posmehljivo zrejo v nas v pričakovanju našega odziva. Hvala in adijo.

Te dni sem se odločil, da prekinem stike s svojo dobro prijateljico. Pravzaprav je bila ena tistih, ki jih poznam najdlje in s katerimi sem si bil res blizu. Pa si več ne želim biti. Ni pomislila na to, da lahko njena izjava prispe do mene, preden je skupnemu znancu, ki ga je komaj spoznala, začela govoriti čez mene in moje najbližje. Privoščila si je podlo dejanje, ki v mojih očeh nima nikakršnegakoli razumevanja, sploh pa mi ni jasno, kako se lahko nekdo tak v nekem trenutku tako dvigne nad tabo in te označi za manjvrednega.

Nikoli nisem imel preveč, vem pa, kako je imeti premalo. In kot tak sem raje v družbi preprostih ljudi kot tistih, ki se šopirijo, če imajo navidezno nečesa več. Zakaj navidezno? Ker se tiste resnične, prave vrednote ne merijo v materialnih rečeh. Že morda, da na neki točki življenja izgubimo bližnjo osebo, ko nas ta prizadane s svojim dejanjem, a na koncu vendarle ohranimo čisto dušo in ponos. Ob vsem kupu prepotentnih in prevzetnih posameznikov, ki sem jih uspel spoznati skozi vsa ta leta, in ob vseh preostalih, ki jim želijo podobni, je nekaj najlepšega, da ostaneš preprosto zvest sebi. Tak, kot si v resnici in kot se imaš najraje.

Morda nimamo tega, kar imajo oni, in morda ne bomo imeli nikoli. A zakaj bi si pravzaprav tega želeli? Najbolj miren si takrat, ko sprejmeš to, kar imaš, in ceniš vse, kar ti je dano. Svoj dragoceni čas pa raje namenimo ljudem, ki so ga vredni, navsezadnje pa tudi samim sebi. Imeti se rad in biti ponosen na svoje korenine, ne glede na to, kdo si in od kod si, to je tisto pravo. Ke ne glede na to, kam te odnese življenje, tam je vendarle tvoj dom.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 3., 15. januar 2020

Next Post

Previous Post

© 2020 dennismalacic