dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

OH, TE MISLI!

»Človeška misel je bolj realna sila kakor motor s sto in sto konjskimi močmi. Misel je lahko dvom filozofa, poziv človekoljuba, predvidevanje, ki rije po glavi agitatorja. Ta nevidna stvar, ki se odrazi in zazna kvečjemu v jeznem grbančenju čela, je podirala bastillje, prevrača prestole, pognala v beg armade in vodila kralje pod giljotino. To misel, ki jo je vulgarni materializem razglasil le za izcedek možganov, podobno kot je urin izcedek ledvic, danes vendarle višje vrednotimo. Zavedamo se namreč, da določa vso našo usodo, odloča o vsem materialnem in je zato zmožna naše telo, ta kompleks milijonov celic, graditi in rušiti.« Te besede je zapisal Martin Kojc v svojem Učbeniku življenja. V dar sem ga dobil od prijatelja med kemoterapijami, pa mi je pod roke prišel spet v teh dneh, ko mislim, da je čas, da spet razmislim o njegovih besedah.

Obstajajo knjige, ki se jih odločimo odpreti večkrat. Tako kot obstajajo ljudje, ki jih želimo videti večkrat. Ponujeno nam je nešteto možnosti, da se učimo, da širimo svoja znanja in razumevanja, da stopimo iz okvirov in da rastemo tudi duhovno. Žalostno bi bilo, če s starostjo ne bi postajali modrejši. Navsezadnjem nam tako vsak trenutek kot vsak korak ponujata novo priložnost, da se naučimo nečesa novega.

Ko svojim besedam in dejanjem, ki so vzrok naših misli, namenimo več pozornosti, ko jih vzamemo pod drobnogled in spremljamo vsaj nekaj časa, zlahka opazimo, kam nas vodijo. Zanimiva je študija, ki pravi, da dnevno skozi možgane potuje kar 70 tisoč misli. Večina naj bi se ponavljala, vsak dan. In še to: večina naj bi jih bila negativnih. No, morda zdaj lažje razumemo, zakaj nas tako rado odnese v kakšnem trenutku, za katerega se zdi, da smo tam zgolj telesno, duševno pa predvsem nekje drugje.

O mislih je bilo napisanega in povedanega že ogromno vsega, pa vendar se tudi po vseh teh letih ne zavedamo njihove resnične pomembnosti. Pogosto jih niti ne spremljamo ali pa jih trenutek pozneje pozabimo, s tem pa posledično niti ne zaznamo dejanj, ki sledijo. Nemalokrat tako dan preživimo v vsakdanjem ritualu, pot do službe in domov opravimo, ne da bi ob poti zaznali kaj zanimivega, v službah pa je nemalo takih, ki komaj čakajo, da se je rešijo. Kje se je izgubil torej smisel življenja? Mar res poteka vse od točke A do točke B ali pa je vendarle tam nekje še točka C?

Prav zanimivo je, kako misel kroji ta trenutek. Lahko, da smo žalostni, lahko srečni. Že v naslednjem pa spet obratno. Že res, da ne moremo vedeti, kaj nas čaka danes, kaj šele jutri, toda že z vedenjem, da je vse, kar bo sledilo, zgolj odraz naših misli, lahko pridemo korak dlje pri razumevanju, da si svoj svet krojimo navsezadnje mi sami.

Ne bodimo ne v preteklosti ne v prihodnosti. Ne obstajata. Obstaja samo ta trenutek, tukaj in zdaj. Naj bo še tako neprijeten, vse je v lastnih mislih. Vsa zaznava realnosti, vse, kar bo v naslednjem trenutku izrečeno in kar bo storjeno. Ves svet imamo na dlani, vse možne odločitve, in le od nas samih je odvisno, kaj bo sledilo. Naj bodo leta ali izkušnje, pride tisto obdobje življenja, ko te začnejo zanimati še neraziskane stvari, ko poskušaš razumeti, zakaj smo in kam gremo. Ko začneš spremljati svoje besede in postaneš pozoren na svoja dejanja. Ko veš, da si odvisen zgolj in edino od od sebe. Le tvoje lastne misli in tvoja lastna dejanja te lahkko pripeljejo do tvoje lastne sreče. Ves izvor je v trenutku, tukaj in sedaj. Predvsem pa v naših mislih.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 5, 29. januar 2020

Next Post

Previous Post

© 2020 dennismalacic