dennismalacic

Naj se širi. Do sebe in ostalih. Ljubezen.

ROJSTNA

Ko nekdo praznuje rojstni dan, mu radi voščimo zdravje. Ker če imaš to, imaš vse drugo. Radi sprejmemo voščilo in vanj verjamemo. Potem pa se vsake toliko najde kdo, ki pove kakšno takšno: »Kakšno zdravje? Vošči mi srečo!  Ljudje na Titaniku so bili zdravi, sreče pa niso imeli.« Kakorkoli že, želje so postale tako površinske, da običajno ob zdravju, sreči in denarju ne voščimo ničesar, pa še to, kar izgovorimo, izgovorimo rutinsko, kot ob vsaki naslednji priložnosti. Kot recimo skromni in neosebni “HBY” in “VB”, ki si jih delimo na Facebooku.

Dopolnil sem 32 let. Česa bi si želel? Verjetno bi se vsakemu, ki bi ob tem vprašanju konkretno razmislil, začela želja nalagati na željo. Naštevali bi in naštevali ter upali, da se bo  vsaj katera od njih v novem letu uresničila. Pustimo, koliko se jih je v preteklih letih, na to več nimamo vpliva, lahko pa izrazimo nove. Nekateri verjamejo, da če jih izgovoriš glasno, se ne uresničijo. Spet drugi, da so uresničljive zgolj tiste, ki jih izrazimo na pobožnih tleh ali ob priložnostih, kot recimo za božič, ko ob poljubu pod belo omelo verjamemo, da bo ta ljubezen trajala večno.

Prav ljubezen je eno tistih življenjskih področij, na katerih se najde največ želja. Seveda, ko si pa vsak želi ljubiti in biti ljubljen. A kaj ko se zdi, da se naša pojmovanja ljubezni razlikujejo. Morda smo krivi mi, morda novi časi, morda pa so naši ljubezenski poskusi zgolj odraz prostora in časa. Večina mojih sovrstnikov na podeželju je danes že poročenih in ima otroke. Večina sovrstnikov v mestih je ali v zvezi ali pa šele v iskanju te. Morda se težava skriva v razmišljanju, da nas nekje za vogalom, morda na koncu nekega drugega dela mesta, čaka nekdo boljši, nekdo lepši. Nekdo, ki bo bolj ustrezal našim idealom predstave ljubezni, kot nekdo, ki je morda že ob nas, njegove veličine pa se lahko zavemo šele prepozno, potem ko sta odšla vsak v svojo smer.

Če se samski ljudje moje generacije nemalokrat na družinskih srečanjih spopadamo z vprašanji, kot so Kaj pa ti, nimaš nikogar?, Kdaj se misliš poročiti?, Kdaj misliš imeti otroka?, A ni že čas?«, in podobnim, se na drugi strani poskušamo tolažiti z dejstvom, da je za pravo ljubezen vredno vztrajati, pa tudi če ta morda ne bo po godu vseh in v njihovih očeh morda ne bo niti razumljena. Bolj kot to, da ustrezamo nekim predstavam okolice o tem, kaj je prav in kaj ni, je pomembno, kaj čutimo v srcu. Tisti, ki nam postavljajo zgoraj našteta vprašanja, o tem ne razmišljajo, ker sta jim pomembnejši lastna predstava in lastna sreča, ne tuja.

Na svoj lanski rojstni dan bi moral med zdravljenjem raka imeti zadnjo operacijo. Pa je odpadla, ker sta se zavlekli operaciji pacientov pred mano. Zdravnik me je, potem ko so mi že postregli z uspavalno tableto in me pripravili za pod nož, obvestil, da je operacija prestavljena na jutri. Ko sem prišel k sebi, sem prosil za izpust. Sprehodil sem se po mestu, opazoval sem okolico, čas je tekel povsem drugače. V bolnišnico  sem se vrnil s Petrom Panom, ki sem ga kupil v knjigarni, z željo, da se vsaj za nekaj trenutkov vrnem v tisto otroško obdobje, ko se je vse zdelo tako lepo in tako lahko. Operacijo sem prestal naslednji dan.

Leto pozneje se zdi, da je Peter Pan spet odletel neznano kam in s seboj odnesel tisti mir, ki ga prinese pomiritev z diagnozo in zaupanje, da bo na koncu vse v redu. Vrnil se je vsakdanji ritem, ki nemalokrat postreže s stresnimi in napornimi razmerami, a v nasprotju s prej danes vsaj vem, da so vse stvari minljive. Tudi tiste slabe. Recimo razprtije v službi, ki jim sledi nov polom na ljubezenskem področju. Se zlomiš, zjočeš, se nato spet pobereš, vstaneš in greš naprej. Ker življenje je takšno. Človek, ki si nečesa želi, je lahko v nemalo primerih prizadet in razočaran. Drugih to ne zanima. Zanima jih zgolj tisto, kar naj bi bilo po njihovem prav, da jih.   

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 8, 19. februar 2020

Next Post

Previous Post

© 2020 dennismalacic