dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

OST

  • ost – priostren končni del česa, npr. konice ali kopja

Na Zemlji živi več kot 7,7 milijarde prebivalcev. Da bi vsak živel tako, da bi po svojih najboljših močeh prispeval k blaginji vsega, kar nas obkroža in kar nam je znano, je utvara. A vendar je kdaj težko razumeti dejanje nekega posameznika. Tisti, ki najbolj verjamejo v to, da smo zabredli pregloboko in da si svojega planeta več ne zaslužimo, te dni postajajo vse glasnejši, s prstom kažejo na virus, ki je ustavil svetovno gospodarstvo in ves svet. Da si niso mislili, da bodo kaj takega doživeli v svojih življenjih, lahko slišimo s strani številnih, tako tistih, ki so v svojih življenjih bolj anonimni, kot tistih, ki so manj. Medtem ko končno začenjamo razumeti, kako je, ko te nekdo priklene na verigo in ti omogoči zgolj nekaj kvadratnih metrov prostora, je narava tam, kjer je bila že precej šibka, spet začela dihati s polnimi pljuči.

Šibak je tudi človek, ko pride do njegovih dejanj. Vsaj nekaterih, ki so daleč od prepričanja, da smo ljudje najbolj razvita bitja tega planeta. Kako naj si sicer razlagamo, kaj se nekomu dogaja v glavi, da ga zmoti gnezdo labodjega para, in to celo tako močno, da se odloči, da bo jajca preprosto razbil. Na Oreškem nabrežju nasproti Livarne ob Dravi se je to zgodilo že drugo leto zapored, a kar je še bolj žalostno ob že povedanem, je to, da žal še zdaleč ne gre za osamljeno zgodbo.

Tudi če je slogan zadnjih dni #ostanidoma, na družbenih omrežjih skoraj ne mine dan, da ne bi zasledil objave, ki dokazuje, da si nekateri posamezniki med nami še zdaleč ne zaslužijo svobode gibanja, saj jim je povsem vseeno ne zgolj za soljudi, temveč tudi za okolje samo. Razmetane smeti na tleh pred nakupovalnimi središči, medtem ko je v bližini vsaj kakšen, če ne že celo dva ali celo več smetnjakov. Posnetki iz narave, kjer smeti naokrog raznaša veter, naša brezbrižnost pa navsezadnje prispeva k temu, da zaradi naših dejanj umirajo šibkejši od nas. Varstveni ornitologi so lani s pomočjo sledilne naprave GPS spremljali mladiča belih štorkelj na dolgi poti do prezimovališč v Afriki. Poimenovali so ju Srečko in Bela. Preživela je zgolj slednja, Srečka so na koncu našli v oljčnem nasadu blizu tunizijskega mesta Enfida. Poginulega, najverjetneje zato, ker se je zapletel v plastično vrečko.

Razdalje, kot jih premagujejo štorklje s svojimi krili, mi premagujemo z jeklenimi pticami. Lani je z letali letelo 4,1 milijarde ljudi, v nekem trenutku je bilo hkrati v zraku tudi več kot devetnajst  tisoč letal! V teh dneh, ko jih je večina prizemljenih, narava okreva. V Vuhanu, mestu, ki je bilo večini svetovnega prebivalstva do nedavnega neznanka, zdaj pa si ga bomo zapomnili po tem, da se je prav v njem pojavil novi koronavirus, so ljudje po dvomesečni karanteni navdušeni, ker spet vidijo modro nebo. Onesnaženje zraka je ne samo pri njih, temveč tudi na precejšnjem ozemlju Kitajske, pa še kod drugod, nevarno za zdravje, saj je več kot 90 odstotkov časa prekrito s smogom. S tem ko so v boju proti virusu ustavili vsakdan, pa so nehote rešili življenja milijonov ljudi. Po nekaterih ocenah naj bi zaradi izpostavljenosti onesnaženemu zraku letno umrlo okoli sedem milijonov ljudi.

Aprila so običajno potekale krajevne čistilne akcije. Letos jih, glede na to, da velja prepoved množičnega zbiranja, vsaj te dni ne bo. A kljub temu, če se boste odpravili na sprehod v naravo, ne pozabite s seboj vzeti kakšne vrečke za smeti. Že samo en posameznik, ki mu ni vseeno, lahko s svojim dejanjem vpliva na drugega, da mu sledi, in če nekaterim vrhunec življenja predstavlja razbijanje jajc, bodimo mi med tistimi, ki bomo dokaz, da še ni čas, da povsem dvignemo roke nad človeštvom. Ker narava ne potrebuje ljudi, ljudje potrebujemo naravo.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 15., 8. april 2020

Next Post

Previous Post

© 2020 dennismalacic