dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

LOČITVE

Prihoda pomladi sem se vedno znova razveselil. Lepo je opazovati naravo, kako se prebuja, kako vse zeleni in cveti. Ko te odpelje vonj narcise in ko ni lepšega občutka kot takrat, ko na kožo posije toplo spomladansko sonce. Je en tak čas navdiha, optimizma, nečesa, kar upaš, da prinaša nekaj lepega, boljšega, morda celo za odtenek srečnejšega. Pa jih to sezono prinese, spet drugo ne. A vendar, vedno znova s svojim prebujanjem prebuja v nas tudi strast do tega, da gremo naprej in se ne predamo.

V dneh, ko je človeštvo prizadel odlok o socialni distanci in ko je prekinjenih nešteto socialnih stikov, brez katerih si ne predstavljamo vsakdana, nekatere ločitve zabolijo še bolj kot te, za katerimi trpimo vsi. Pred leti, ko sem delal kot radijski voditelj, so mi s sestrskega radia sporočili, da bi njihovo poslušalko, prejemnico novega kombija, ob podelitvi ključev radi presenetili z menoj. Z menoj? Sprva sem mislil, da mislijo mojega bolj znanega radijskega kolega, pa se je izkazalo, da je šlo res zame. Ana Jurčić je mama Timoteja, ki se je rodil s hudo obliko cerebralne paralize. Ob tako predani in srčni mami je Timo cvetel, znanci ga opisujejo kot veselega, radovednega, pogumnega dečka. Letos avgusta bi doponil 14 let. Ana mu je nudila 24-urno oskrbo, Timotej je bil njen ves svet. Po svojih najboljših močeh se je trudila, da bi mu pokazala lepote življenja. Tako sta se udeležila tudi dobrodelnega teka v podporo tistim, ki ne morejo hoditi. Ko sem njuno fotografijo zasledil na spletu, sem bil tako ganjen, da sem pod fotografijo objavil iskren komentar, kako je svet preprosto lepši s takšnimi ljudmi, kot sta onadva. No, od tod Anina želja, da me spozna. Vse drugo je zgodovina, z Ano sva si obljubila, da se najdeva na kavi, ko bom spet na Obali, pa žal do tega ni nikoli prišlo. Še pred tedni sva se slišala, želel sem njeno srčno, predano, izjemno zgodbo predstaviti gledalcem, pa se žal ni izšel niti ta scenarij. Nato je odjeknila vest, da se je Timotej poslovil. Draga Ana, rad bi ti izrekel iskreno sožalje, obenem pa bi rad še enkrat ponovil to, kar sem ti že rekel: izjemna ženska si. Izjemna! Timotej je lahko srečen, da je imel takšno predano in srčno mamo, in preprosto vem, da je bilo njegovo življenje s teboj mnogo bolj izpopolnjeno in izjemno, kot bi bilo sicer. Ker taka mama, kot si ti, draga Ana, taka mama je lahko le tista najbolj srčna in najbolj bojevna. Ki ji bo vedno mar za njenega otroka. Vedno! Zato ne pozabi na to in preprosto, hvala, kar si! Nad seboj imaš odslej najzvestejšega angelčka, ki bo pazil nate, tako kot si ti pazila nanj.

Grozno se počutim, ko pomislim, koliko let je minilo od najinega prvega srečanja pa do današnjega dne. Nekaj let zagotovo, in žalostno, da kljub povabilu nisem našel časa, da bi se resnično našla in da bi preživeli skupaj lep popoldan na sprehodu ob obali. Žalostno, kako nemalokrat izgubljamo čas s tistimi, ki ga niso vredni, ne najdemo pa ga za tiste, ki bi ga bili. Dogaja se nam vedno znova in znova, a morda je to prav naša življenjska karma, ki je tukaj, da se je rešimo in da spoznamo, kdo so resnično tisti, ki so nam lahko s svojo izjemno človečnostjo navdih za to, da jim preprosto sledimo in da jim dovolimo, da nas odpeljejo na pot, na kateri se lahko naučimo večje srčnosti, predanosti, navsezadnje pa tudi same človečnosti.

Epidemija, ki se nam je zgodila, nas bo morda na koncu naučila prav to – da se je v življenju treba ustaviti, da se je treba ozreti naokrog in da je treba dojeti in razumeti, kje in v kakšni družbi lahko širimo svoja obzorja in v katerih krogih to ni mogoče.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 17, 22. april 2020

Next Post

Previous Post

© 2020 dennismalacic