dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

PRIZEMLJENA

Spomnim se ga kot rdečelasega bradatega, nasmejanega, klepetavega Nemca, čigar zgodba me je prevzela v trenutku. Srečal sem ga nekje na polovici poti svojega Camina. Za njim je bilo bistveno več kilometrov in dnevov kot za mano. Srečala sva se v Španiji, do tja pa je pripotoval s kolesom in preprostim pešačenjem. Brez letala, brez kakršnega koli javnega prevoza ali avta. In od kod je pripotoval? Z lastnega dvorišča v Nemčiji. Naše poti so se prepletle spet čez nekaj dni, ko mu je družbo delala žena. Spoznal jo je na letališču, prihaja iz Vietnama, pridružila se mu je med premagovanjem še zadnjih kilometrov. Povprašam, kako shajata z razlikami okolij, iz katerih prihajata. On pravi, da je Vietnam povsem druga civilizacija, njo pa moti, da tako hitimo na vse strani. A vendar, kljub razlikam, ki jih opažata, vztrajata in verjameta, da se je srečanje na letališču zgodilo prav z namenom, da se najdeta.

Da najdeš svojo ljubezen na letališču, je kot prizor iz kakšnega filma, in priznam, tudi sam sem si ga pogosto narisal pred očmi, ko sem čakal, da me letalo popelje naproti novi življenjski dogodivščini. Na ljubezen nisem naletel, sem pa spoznal nekaj res krasnih ljudi z vsega sveta, s katerimi poskušamo ohranjati stike, kolikor se le da. Vsi, ki potujemo po svetu, spoznavamo drugačne kulture in raziskujemo neraziskano, smo v zadnjih tednih prikrajšani za marsikatero pustolovščino. Hrepenel sem po tem, da se letos vrnem na Camino in prehodim katero od njegovih drugih veja. Sanjal sem o tem, da bom tam spet srečal navdihujoče posameznike z vsega sveta, in odšteval dneve, ko se bom spet lahko vrnil na tiste magične poti, ki so se na trenutke sredi belega sončnega dne svetile, kot če bi bile posejane z zvezdami.

Zdaj pa sem se odločil, da bom te iskal kar na domačih tleh. Prav vsak lahko svoj Camino prehodi po lastni poti, po kateri si želi hoditi. Dnevi, ki jih preživljamo, so idealni, da jih raziskujemo in kdaj uberemo tudi katero izmed poti, za katere nismo prepričani, kam vodijo in ali sploh prav vodijo. Dokler hodimo, se nismo predali, in dokler hodimo, smo na dobri poti do spremembe. Lahko bo vizualna, lahko mentalna, bo pa takšna, ki bo prispevala k hvaležnosti, da bomo začeli ceniti, kaj pravzaprav imamo okrog sebe.

Morda letos ne bomo prečkali lastnih meja, a zakaj bi se nam ob tem tako uprlo, da ne bi želeli raziskati znotraj meja. Naša država je obdarjena s prekrasno naravo, v kateri se najde marsikateri skriti kotiček, ki lahko predstavlja idealen pobeg pred resničnostjo. In zakaj bi odličen dopust predstavljala le dobra družba, ko pa veste, da ste lahko dovolj že sami? Za vas ne vem, a prej kot na ležalniku sredi vročega poletnega dne na natrpani izolski plaži sebe vidim nekje v gorah, ob iskanju tamkajšnjih jezer in zavetju njihovega hladu. Pa kres, katerega plameni poplesavajo v mislih tja daleč nad nebo, kjer sonce zaide in pade zvezdnato nebo. Daleč stran od vsega in vseh, a preprosto tvoje, preprosto vajino. Takšno kot naj bi bilo – nepozabno.

A kaj, ko pogosto ostane zgolj pri sanjah, le redko pa gremo in poskusimo kaj novega, neznanega. Vračamo se tja, kjer naletimo na že začrtane poti, namesto da bi sledili tisti, ki nima smerokazov in ne vemo, kam vodi. Minevajo poletja, a spomini ostajajo enaki, mlačni in hitro pozabljivi, ker se ni zgodilo nič kaj novega, takšnega, kar bi nas predramilo in v nas znova prižgalo plamen tistega pradavnega pustolovca, ki je verjel, da je njegov lahko ves svet, in ki pri raziskovanju ni imel strahu pred tem, da bi poskusil kaj novega, drugačnega. Njegovo življenje ni bilo enolično. Bilo je razgibano in preprosto živo.  

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 20, 13. maj 2020

Next Post

Previous Post

© 2020 dennismalacic