dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

NOMADSKA

So tisti, ki ostanejo ujeti, in so tisti, ki zaradi kulturnih, ekonomskih ali drugih razlogov niso prevzeli stalnega načina življenja. Nomadi. Njihova tradicija se z vplivom sodobnega časa počasi uničuje, obstoj mnogih takih družb ali njihov način življenja je danes ogrožen. Osebe, ki živijo nomadsko življenje, so brez ustaljenega doma, premikajo se iz kraja v kraj in iščejo boljše, lažje in prijetnejše razmere za preživetje. Takšen način življenja naj bi bil vse bolj redek. K temu prispevajo mnoge vlade, saj težko nadzorujejo nomadsko gibanje, terjajo davke in usklajujejo vso potrebno birokracijo.

Smo tisti, ki potujočim dušam zavidamo njihovo svobodo in širino prostosti, so pa tudi tisti, ki nomadom pravijo cigani, primitivci, begunci ali celo urbani begunci. Če imamo na eni strani oblast, ki bi postavljala zidove in ograje, imamo na drugi tiste, ki bi v svetu, ki mu vlada kapital in v katerem se človek vse bolj izgublja v brezmejnosti najrazličnejših zahtev, radi občutili vsaj malo nomadske svobode duha.

Duhovnost ni zgolj nedeljska tradicija. Ni samo vsakotedensko prestopanje cerkvenega praga, spovedovanje grehov in  molitev enkrat tedensko, ki bi rešilo vse, kar smo, in vse, kar še bomo storili. Ni zgolj tista ura, ko poslušamo božjega služabnika, po njej pa večino pozabimo že ob vrnitvi za lastne zidove, tiste, za  katerimi bi naj živeli tako, da bi družini in skupnosti prispevali kar se da največ dobrega. Izgubljamo se v pričakovanjih, ki jih ne uspemo doseči, in tolažbo iščemo v alkoholu, drogi, nasilju. Razbijamo odnose, razbijamo vezi, iščemo pot, a kaj ko že na naslednjem križišču pogosto ne vemo, ne kam ne kod.

V času, ko se je svet ustavil in nam vlada agresivna, nespoštljiva retorika, ki je že zdavnaj presegla vse meje zdravega razuma in etike, se zdi, da nas je vse več takih, ki v želji po miru in spoštovanju postajamo nomadi. Iščemo svoj košček pod skupnim soncem in sejemo semena, ki bodo v vse večji pustinji nekomu nekoč predstavljala hladno zavetje v senci krošnje mogočnih dreves. Platane, ki bodo ostale za nami še z naslednjimi generacijami in jim ponujale varno zavetje pred tistimi, ki jih bodo hoteli ukrotiti in krojiti po svojih merilih.

Le redki v želji po boljšem življenju, v želji po večji zvestobi samemu sebi upajo pustiti za sabo vsakdanjost, rutino in gotovost ter se odpraviti v neznano, po rane in po razvesetljenja. Tistega, kar nam je znano, se oklepamo, pa tudi če boli, namesto da bi pustili to za seboj in se odprli nečemu novemu. Morda bo spet bolelo, a tukaj smo zato, da se učimo. Vsak lahko izbere svojega učitelja. Nekateri bodo verjeli tistim, ki živijo v prepričanju, da je treba vse, kar je nasprotno misleče, zatreti in diskreditirati, nekateri pa hipijem, ki so se odpovedali vsemu, kar nam je znano v sodobnem svetu, in si življenje ustvarili na preprostem koščku zemlje, kjer vsakdan preživljajo med iskanjem ljubezni, širjenjem lastnih obzorij, z medsebojno pomočjo in prijaznostjo do vseh ljudi – tudi tistih, ki jih ne poznajo in ne vedo, kakšne so zgodbe, s katerimi se spoprijemajo. Morda si v tem zapisu nasproti stojita povsem nasprotni, za mnoge povsem neprimerljivi strani, a nasprotij smo vajeni že tako močno, da nas pogosto niti več ne ganejo. Ne ostanimo med tistimi, ki jim je vseeno. Nomadi namreč nikoli ne nehajo verjeti v boljši svet, za to, da bi ga dosegli, pa so se pripravljeni tudi premakniti.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 22., 27. maj 2020

Next Post

Previous Post

© 2020 dennismalacic