dennismalacic

Naj se širi. Do sebe in ostalih. Ljubezen.

POGOVARJAJMO SE

Začel sem razumeti, kako pomembno je, da si iskren pri svojem izražanju in kako pomembna je pravzaprav sama komunikacija. Končno razumem, kako pomembno je, da poslušaš, kaj ti ima nekdo za povedati. Če sem bil še pred kratkim med tistimi, ki smo radi odtavali z mislimi ob kakšnih druženjih, nemalokrat pa sem med pogovorom rad pogledal tudi na telefon, ta že tedne, če ne celo mesece ostaja na robu mize. Začel sem ceniti trenutke, ki si jih delim z drugimi, vsa naša srečanja pa po zaslugi kakovostnejšega pogovora v spominu ostajajo kot prijetnejša in toplejša. Takšna, za katera smo preprosto hvaležni.

Sodoben način življenja nas je pripeljal do tega, da lažje brskamo po spletnih profilih, kot pozdravimo neznanca v dvigalu in med premagovanjem nadstropij morda razvijemo kakšno luštno debato. Lahko bi, a večina ne bo niti poskusila. Ker, zakaj bi se pa pogovarjali z neznancem? Zakaj ne bi spregovorili kakšne besede s trgovko in ji poskušali narisati nasmeha na obraz? Večina kupcev tega namreč zelo verjetno ni storila. Če ne verjamete, bodite pozorni, ko boste naslednjič stali v vrsti pri blagajni. Že s tem, ko postaneš pozoren na odnose in komunikacijo v svojem prostoru, lahko dobiš najboljšo sliko o realnosti, v kateri živimo. Ta ni v zaslonih naših pametnih telefonov, temveč v vsem, kar nas obdaja v tem trenutku. In šele ko se ga bomo začeli zavedati in mu posvečati pozornost, bodo to dobili tudi tisti, ki jim jo sicer namenjamo, a smo iz takšnega ali drugačnega razloga pravzaprav nekje povsem drugje.

Postali smo precej površni. Pogovarjamo se, a ne slišimo. Tisto, kar slišimo, pa je zgolj tisto, kar želimo slišati, in ne tudi ostalo. Imamo odnose, pa jih pravzaprav nimamo. Vse je enolično, vse monotono. Zato vsa svoja bremena, vse svoje težave nosimo s seboj. Ker jih ne delimo z drugimi, zanje ti ne vedo. Čas nalaga nove in nove izzive, pa vsa čustva še kar tlačimo, skrivamo pred domačimi, skrivamo pred svetom. Trpimo. Iščemo izhod, pa ga ne najdemo. Tavamo in se izgubimo. Pa obupamo in se sprijaznimo z razmerami. Ampak obup se ne sme zgoditi. Predaja nad samim seboj se ne sme zgoditi.

Začne se s pogovorom. S tem, da iskreno poveš, kaj si želiš povedati in imaš za povedati. Začne se s poslušanjem, kaj ti ima povedati sogovornik. Začne se s tem, da si vzameš trenutek tako za čas kot za prostor, se ga zaveš in v njem zavedno sodeluješ. Pogovori nas lahko bogatijo, če zanje pokažemo iskreno zanimanje. In ko se iskrenost pridruži še pogovoru, lahko nastanejo najpristnejši, najlepši, najbolj cenjeni odnosi, ki nas spremljajo skozi življenje in bogatijo.

Lepo je imeti iskrena prijateljstva. Lepo iskrene in tople odnose. Ne glede na to, kam grem in kje sem, se vedno držim načela, da takšen, kakšen bom sam do drugih, bodo oni do mene. Ne glede na to, kdo je, od kod je, navsezadnje tudi v kakšnem razmerju sva. Nič nas ne stane, če se zjutraj lepo nasmejemo prodajalki na bencinski črpalki, spregovorimo kakšno besedo in ji zaželimo lep dan. Tako kot nas ne bo nič stalo, če v dvigalu pozdravimo in ogovorimo neznanca. Lahko, da bodo to trenutki, ki se bodo zgodili in takoj pozabili, lahko pa, da bo iz tega zrastlo nekaj večjega. Tako ali drugače se v našem vsakdanu srečujemo z znanci, katerih imen, ne česar koli drugega, ne poznamo. Zakaj ne bi bilo že danes drugače? Zgolj ena beseda je potrebna, da se zgodi nekaj lepega, morda celo življenjskega. Tisti, ki to razumejo, ne bodo imeli težav s komunikacijo. Ta pa, kot vemo, lahko reši marsikatero drugo težavo. Pogovarjajmo se, prisluhnimo nekomu, gojimo odnose. Več kot se jim bomo posvetili, boljši bodo postali.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 26., 24. junij 2020

Next Post

Previous Post

© 2020 dennismalacic