dennismalacic

Naj se širi. Do sebe in ostalih. Ljubezen.

SKUPAJ SMO V TEM

Pravijo, da so najtežje življenjske preizkušnje tiste, ki nas največ naučijo. Kar nas ne ubije, nas naredi močnejše, mar ne? Nihče med nami ne more predvideti, kaj prinaša jutrišnji dan. Naj je še tako načrtovan do potankosti, scenarij na koncu ne pije vode. Dan je tako nepredvidljiv, da se lahko zjutraj še smeješ iz vsega srca, čez nekaj ur pa hlipajoče jočeš od agonije, ki jo preživljaš. Bolečina reže v dušo in telo, a ščasoma se privadiš tudi na to. Z vsemi bremeni, ki jih nosiš s seboj, se trudiš loviti ravnotežje skozi vsakdanje opravke in vsakdanje življenje. A v sebi veš, da je nasmeh na obrazu grenak in da je sreča, ki je navidezna, lažna.

Nihče na tem svetu ni popoln. Verjetno ga ni človeka, ki ne bi imel vsaj ene težave, pa naj je ta na površju še tako skrita. Govorili so nam, da ni dobro kazati čustev. Da ni dobro govori o bolečini. Da ne smeš ljudem kazati svoje šibkosti. Da moraš biti trden in močan. Večina jim je verjela, pravzaprav jim verjame še danes. Zato o tem, kako se v resnici počutijo, ne govorijo. Toda tisto, v kar verjamejo, ni pot, ki te bo pripeljala do lepšega in boljšega jutrišnjega dne.

Te dni so se šolarji vrnili v šolske klopi. Nekaterim ta predstavlja pobeg pred domačo hišo, za zidovi katere se lahko dogaja karkoli. Tudi odpiranje vrat, za katerimi se skriva steklenica, ki je očeta že zdavnaj zasvojila, zvok nalivanja v kozarec pa znova in znova naplavlja spomine na tiste dni, ko je šlo konkretno čez rob. Z verbalnim, kdaj tudi fizičnim nasiljem. A družbe to ne gane. Kljub temu da alkohol prizadane kar sto tisoč družin v Sloveniji. Je najbolj razširjena dovoljena droga in najlažji način pobega pred resničnostjo in vsemi težavami, ki jih ta s seboj prinaša. Takih, ki iščejo uteho v pijači, ni malo. »Junakov«, ki so po rundi, dveh, treh najpametnejši in najboljši, je še več. Odvisnika ni lahko odtrgati od zasvojenosti. Dodatna težava nastane, ker večina težav z alkoholom niti ne jemlje resno, češ, to se dogaja v vsaki slovenski družini. Pa je to res argument, s katerim opravičujete nešteto otroških jokajočih obrazov? Nešteto takih, ki si zatiskajo ušesa v svoji sobi, saj nočejo slišati svojih prepirajočih se staršev. Nešteto takih, ki morajo s svojimi zasvojenimi starši, tudi starimi starši, hoditi naokrog po gostilnah in obiskih ter vsepovsod le žalostno opazovati, kako se zapijajo pred njihovimi očmi. Nešteto takih, ki so ob verbalnem izpostavljeni tudi fizičnemu nasilju, navsezadnje pa tudi starševstvu, za katerega bi težko trdili, da je vzorno in primerno za najboljši razvoj otroka.

Med nami je nešteto takih, ki smo tako ali drugače zaradi alkohola kdaj trpeli. Morda trpimo še danes. A nekje se zgodi meja, ko imamo vsega dovolj in postavimo jasna pravila. Če lahko nekdo drug mirno obrne glavo in odide stran, pride čas, ko spoznaš, da to ni rešitev. In da ni prav, da se na težavo ne opozori, obenem pa ne zahteva sprememb.

Marljivi in delovni ljudje prebivajo na podeželju od koder izhajam. Ob vsem delu, ki ga opravljajo iz dneva v dan, ob vsem, s čimer se morajo spopasti, razumem, da je nekaterim najlažji pobeg od vsega ob kozarcu in steklenici. Obenem pa razumem, da smo se tako sprijaznili z alkoholom, da raje potrpimo, da nekdo v družini popiva, pa je lahko to dan za dnem, kot pa da bi si želeli spremembe. Očitno se je bojimo. Ali pa morda ne verjamemo vanjo. Nemalokrat se sprijaznimo s položajem, saj rešitve ne vidimo.

A težave, ki jim je družina izpostavljena zaradi alkohola, lahko pustijo trajne posledice. Zato je še kako pomembno, da se o tem iskreno pogovorimo. Da ne tajimo svojih čustev. Da se teh ne sramujemo. Nešteto je takih zgodb, ki niso slišane. Zato so še toliko bolj pomembne tiste, na katere si upamo opozoriti.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 37, 9. september 2020

Next Post

Previous Post

© 2020 dennismalacic