dennismalacic

Naj se širi. Do sebe in ostalih. Ljubezen.

INSTA(NTNA) REALNOST

Ena najbolj čudovitih lastnosti pravega prijateljstva je to, da razumeš in si razumljen. Znana nam je tista, da v bolečini spoznaš svojega pravega prijatelja, vsak, ki ga je kdaj doletelo kaj hudega, pa verjamem, da lahko to tezo tudi potrdi. Morda prav zaradi lastnih izkušenj, navsezadnje prav te dni mineva drugo leto od moje diagnoze raka, toliko bolj boli realnost, ko te doleti spoznanje, da prijateljstvo, ki naj bi bilo pravo prijateljstvo, izpodrivajo virtualne vezi, tiste, ki se štejejo v všečkih in komentarjih. Tiste vezi, zaradi katerih izgubljamo občutek za sočloveka. Tistega človeka, ki pred nami sedi obupan in žalosten, a mi, zaslepljeni od lastnega ekrana, njegove bolečine ne zaznamo.

Ljudje smo taki, da z drugimi težko spregovorimo o svojih težavah, bolečino pa poskušamo prikriti z lažnimi nasmehi in zlaganostjo. Vsi raje delimo lepe trenutke, tiste, za katere si morda celo želimo, da nam jih bodo drugi zavidali. Tako je postal že skoraj nacionalen šport, da tekmujemo v tem, kdo bo objavil najboljše videe, kdo naredil najboljše fotografije. Hodimo v naravo zgolj zato, da bi se lahko s tamkajšnjo fotografijo ali videem pohvalili svojim sledilcem. Tisto, kar v resnici ponuja, pa nemalokrat niti ne začutimo. Ne v naravi, ne v sebi.

Ob tem pozabljamo, da je življenje sestavljeno tudi z drugimi platmi. Pridejo dnevi žalosti, pridejo dnevi trpljenja. Pridejo trenutki, ko se nam zazdi, da ni več nič vredno, ko bi najraje dvignili roke in se predali. Pa vendar, če si le želimo živeti in če nam navsezadnje ni vseeno za ljudi, ki nas obkrožajo, se prej ali slej spet poberemo. Pa pridejo spet dnevi smeha, dobre volje, tudi sreče. A zakaj se zdi, da je slednjo tako lažje deliti, pa tudi če je ta zlagana, kot žalost?

Pred tremi tedni sem enemu najboljših prijateljev zaupal žalostno novico, ki me je doletela dan pred njegovim klicem. Na koncu me je potolažil in izrazil upanje, da se težava reši čim prej. Od tistega trenutka se ni več javil. Ni poklical, ni poslal niti skromnega sporočila z vprašanjem, kako sem. Nič. Pa si govorim, da ne smem preveč pričakovati od ljudi, da ne smem nikomur soditi, saj navsezadnje nihče med nami ne ve za vse bitke, ki jih bije posameznik. A vseeno zaboli, ko vidiš, da oseba, ki jo imaš za eno tistih, ki so ti najbližje, nima časa za tvoja čustva, ima pa čas za objavljanje statusov, fotografij, komentarjev, delitev všečkov in brskanje po profilih. V našem virtualnem mehurčku je namreč vse tako lepo, vsi uspešni, vsi nasmejani, vsi prijatelji, a hkrati popolni neznanci, nemalokrat celo popolnoma zlagani.

Naša nova realnost je takšna hecna reč. Karantena, s katero so nas omejili med epidemijo, je med nas postavila še večje ograje. Kljub temu da se tako upiramo zapovedanemu metru in pol razdalje, v resnici ne čutimo bližine, pa tudi če se nam zdi, da smo še tako blizu. Vsakdan je naš tekoči trak, ki nas pripelje od jutra do večera čez enoličnost, monotonost, melanholijo, ki jih utapljamo v družabnih omrežjih. Hranimo se s komentarji in všečki pod svojimi objavami, tekmujemo v tem, kdo jih bo imel največ, želimo si biti v središču pozornosti, želimo si biti ljubljeni. Želimo biti tam, v središču dogajanja. Želimo si biti opaženi, biti uspešni. Želimo biti boljši, kot so drugi. Želimo imeti več. Želimo, da vidijo, da imamo več. Da doživimo več.

Želimo, da smo boljši. A s tem, ko v virtualnosti postajamo boljši, izgubljamo v realnosti, saj zaslepljeni od vsega, kar nam ponuja svet onkraj zaslona, pozabljamo tudi na tiste, ki naj bi bili med našimi najbližjimi.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 38., 16. september 2020

Next Post

Previous Post

© 2020 dennismalacic