dennismalacic

Naj se širi. Do sebe in ostalih. Ljubezen.

KJE SO KUPILI VIDKU SRAJČICO?

Ko sem se včeraj vračal iz bližnje trgovine, sta me na poti prestregla fanta, stara tam verjetno okrog deset let. Pogovarjala sta se v angleščini ter v nekem trenutku kolesarila tik ob meni. Debata je tekla o čefurjih, Bosancih oziroma o njihovem slogu oblačenja. Medtem, ko se je en že odpeljal naprej, je drugi ujel moj pogled in mi, po slovensko, rekel: »Oprostite, gospod, nisva govorila o vas.« Zasmejal sem se, ker tega res nisem pričakoval. Ko sem izustil zmeden hvala, je že pobegnil za svojim prijateljem.

Otroci so odslikava svojih staršev. Takšne pogovore, ki jih bodo slišali, takšne pogovore bodo imeli sami. Takšno mnenje, kot ga imajo njihovi domači, bodo imeli sami. Že res, da je eden od fantov presenetil z opravičilom, a glasni pogovor res ne bi bil potreben. Tako kot ne bi bile potrebne domnevne zmerljive, ki so postale bojda nov trend med starši in otroci. Kljub temu, da v zadnjih tednih nisem aktiven uporabnih ne Facebooka ne preostalih družbenih omrežij, mi ni ušlo, da nekateri starši nočejo, da se njihovi otroci igrajo z »Lidliči.« Pod tem imenom naj bi se skrivali otroci, katerih starši njihova oblačila kupujejo pri omenjenem trgovcu, verjetno pa merijo tudi na druge, ki imajo oblačila iz cenejših trgovin, in ne iz tistih, ki so znane po dražjih znamkah.

Kakšno moralo mora imeti starš, ki svojemu otroku zaukaže, da se ne sme igrati z drugim otrokom, ker ta na sebi nima priznane modne znamke? Kdaj se je tako dvignil nad druge, da si pridružuje pravico, da odloča še o tem, s kom se bo družil njegov otrok? Mar je temu res znamka oblačil na prvem mestu? Mar je iskreno, pristno prijateljstvo manj vredno od vrednosti majice, ki jo imamo na sebi?

Pred leti, ko sem bil še dijak, mi je nekdo, ki mi je bil tisti čas blizu, rekel, da naj neham kupovati v New Yorkerju, ker se mi že na daleč vidi, da kupujem tam. Da je to cenena roba in ali sploh imam za kruh in za vodo. Priznam,  da me je to takrat prizadelo, a danes, ko razumem, da taki prepotentni povzpetniški posamezniki niso pristojni, da krojijo moje življenje, ne moj pogled nanj, kupujem še naprej tam. In drugje, kjer za majico v povprečju odštejem manj kot deset, za hlače manj kot trideset evrov, za čevlje okrog dvajset. Sem zaradi tega manj vreden?

Ob približno podobnem času, kot so se ločile moje poti od znanca, ki mi je dal zgornji očitek, je začela po spletu krožiti neslana šala o tem, da je zgorela tovarna tekstila Kik, škode pa, da je nastalo za okrog sto evrov. »Fora« se je delila, ljudje so se smejali in norčevali, zdelo se jim je blazno smešno, sam pa sem pod objave kopiral svoj komentar, s katerim sem opozarjal, da se vsi ne kopajo v denarju, da na koncu ni le obleka tista, ki naredi človeka, temveč je to čut za sočloveka. Pride dan, ko sem najraje v trenirki in v kakšni razvlečeni majici. Niti najmanj nimam težav iti tako oblečen v mesto, po opravkih ali kamorkoli drugam. Zakaj že? Človek naj obleče tisto, v čemer se dobro počuti, dobro pa se lahko počuti tudi v povsem preprostih rečeh.

Ni denar tisti, ki te naredi velikega. Velikega te naredita razumevanje in sprejemanje. Tega, da imajo nekateri manj kot drugi, da je lepše podati roko kot obsojati, da je lahko drugačnost prej dobra kot slaba. Če dopuščate svoje obnašanje, s katerim ste oziroma se spreminjate v vse bolj brezčutno bitje, potem bodo to počeli tudi tvoji otroci. Mar si res želite, da bodo med tistimi, ki bodo s prstom kazali na druge in jih obsojali na podlagi trgovine, v katero zahajajo? Ali pa si želite, da bodo med tistimi, ki bodo veseli vsakega? Med tistimi, ki jim je vseeno kaj imaš na sebi, ker razumejo, da je pomembno tisto, kar imaš v sebi. V svojem srcu.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 39, 23. september 2020

Next Post

© 2020 dennismalacic