dennismalacic

Naj se širi. Do sebe in ostalih. Ljubezen.

O SVOBODI, KI TI JE VZETA

Zdi se, da živimo v času, v katerem smo razdvojeni bolj, kot si to priznamo. Smisel svobode je v ospredju bolj kot kadar koli doslej, a dokler je maska tista, ki predstavlja največjo težavo posameznika v življenju, do takrat je ta lahko hvaležen, da je tako.

Šestega septembra sta minili dve leti od dne, ko sem bil soočen z diagnozo raka na modih. Nekaj dni pozneje sem bil že priklopljen na cevke, prek katerih so mi 24 ur na dan, pet dni v tednu v žile tekle kemoterapije, skupaj s citostatiki pa tudi zdravila, ki ob zdravljenju poskušajo loviti ravnovesje z vsem, kar slabega s seboj prinašajo citostatiki. Da ti niso nedolžni, rakavega bolnika ob sprejemu v bolnišnico seznani knjižica o morebitnih stranskih učinkih, ki, verjemite, sploh ni tanka. »Naredite si uslugo in ne berite vsega. Če pri sebi kaj opazite, poglejte v kazalo, najdite razlog, poglejte stran in preberite samo tisto,« je s prijaznim tonom rekla medicinska sestra, ki mi jo je izročila. Ko sem ostal sam v sobi, sem se najprej zjokal, nato pa polistal po njej in se seznanil s tistim, kar me vse lahko čaka.

Ne samo dnevi, temveč tedni, celo meseci, ki so sledili, so bili težki. Res je, da večine stranskih učinkov, o katerih sem bral, nisem zaznal, sem pa ostal brez las, izgubil sem svojo zunanjo podobo, lovil svojo novo identiteto in realnost, ki mi ni bila všeč, hkrati pa sem se moral navajati na vse, kar me je doletelo: od injekcij, ki sem si jih moral dajati po operaciji, do slabosti, ki so se stopnjevale vsakič, ko sem moral na malo potrebo, svoj urin pa v dneh, ki sem jih preživljal v bolnišnici, zbirati v plastično kantico. Že samo odvitje pokrova je napolnilo prostor z groznim vonjem urina, ki je po vsej kemiji, ki jo je prejemalo tvoje telo, resnično smrdel. Na ta vonj se nisem mogel privaditi in se ga verjetno tudi nikoli ne bom. Upam sicer, da ga ne zavoham nikoli več v življenju, pa vendar do danes že vem, da življenje preseneča iz dne v dan. A to ni zapis o tem, kako te vedno znova, ko kje začutiš kakšno bolečino, zaskrbi, da se kaj spet dogaja pod površjem tvoje kože.

Med prejemanjem kemoterapij sem bil v bolnišnici od ponedeljka do petka. Po dveh tednih doma sem moral spet v bolnišnico. Če je bila kri dobra, sem dobil nov cikel kemoterapij. Od načrtovanih štirih se mi je po drugem ciklusu imunski sistem tako zrušil, da me je ponoči enkrat mrazilo, drugič sem se spotil do mokrih oblačil. Potem ko sem se nekajkrat preoblekel in upal, da bo do jutra minilo, poskušal zaspati, a od skrbi, kaj se dogaja z mano, bede dočakal nov dan, je ta s seboj ob skrbi mojih domačih prinesel novo bolnišnično realnost. Takoj po sprejemu so me napotili v izolirnico. Izolirali so me od vsega in vseh. Nadeli so mi masko, me zaprli v sobo in naredili vse, kar je v njihovi moči, da me čim prej spravijo k boljšemu počutju. To jim je tudi uspelo, a ure, ki sem jih preživljal v osami, ob ljudeh z masko, ki so hodili okrog mene in razkuževali vse, kar mi je prišlo pod roke, so se vseeno vlekle v nedogled. Kljub temu da vsi, ki jih doleteli kakšna huda bolezen, pravijo, da si nikakor ne postavljaj vprašanja, zakaj jaz, počneš seveda prav to. Ure in ure preživljaš ob razmišljanju zakaj, pa pravega odgovora seveda ne odkriješ. Ker ga ni.

Tudi danes ga ne poznam. Vem le, da se je moralo zgoditi. Tako kot se v življenju zgodi natančno tisto, kar se mora. Danes lahko imaš vse, jutri ničesar več. Če je vaša največja težava maska, ki si jo morate za nekaj časa nadeti na obraz, potem upam, da vas nikoli v življenju ne bo vonj razkužil spomnil na tiste bolnišnične dni med zdravljenjem raka. Mene namreč še vedno spominja.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 40, 30. september 2020

Next Post

Previous Post

© 2020 dennismalacic