dennismalacic

Naj se širi. Do sebe in ostalih. Ljubezen.

SIVINA

V teh dneh je ob vsej poplavi slabih novic težko ostati ravnodušen. Medtem ko smo vse bolj razvojeni glede tega, kaj je res in kaj ni, kaj prav in kaj ne, se stiske nevidnih povečujejo. Na svetu v absolutni revščini, torej z največ evrom na dan, po navedbah Združenih narodov živi 736 milijonov ljudi. Pod pragom tveganja revščine danes živi tudi vsak osmi prebivalec Slovenije, po podatkih Unicefa tudi več kot 41 tisoč otrok.

To soboto sem v poznih večernih urah skočil do bližnje trgovine, ko me je ogovoril mlad moški, ki ga je zanimalo, ali bi mu lahko prispeval kak kovanec, da si lahko privošči spanje v hostlu. Ko sem mu odvrnil, da ni med kralji ulic, in mi je na to pritrdil, sem ga povprašal po njegovi zgodbi. Dejal mi je, da je v spomladanskih mesecih izgubil svojo službo in nato novo dobil pri prevozniku, za katerega je naokrog prevažal kombi. Ta ga je naplahtal, plače mu ni izplačal, zamujal je z najemnino, lastniki niso imeli posluha in tako je pristal na ulici. Prejšnji večer je spal pod mostom, kjer so ga našli policisti, ki za njegovo zgodbo niso imeli posluha, celo oglobili so ga. Jesenski večeri znajo biti hladni in sivi, to prizna tudi sam, zato mu izročim kovanec in mu zaželim toplo posteljo.

Vendar pa pandemija ne prizadene vse enako. Za najrevnejše na svetu predstavlja dvojno krizo. Zaradi slabega dostopa do kakovostnih zdravstvenih storitev je tveganje za okužbo pri njih večje, predstavniki humanitarnih organizacij pa opozarjajo na še dodatne stiske – socialno izključenost, nasilje v družini, spletno nasilje, osamljenost, duševne stiske … Po podatkih Združenih narodov, lahko realnost, ki jo s seboj prinaša koronavirus, glede na zadnje ocene letos v revščino potisne še dodatnih 115 milijonov ljudi.

Medtem ko nekaterim še vedno največjo težavo življenja predstavlja obvezno nošenje mask, so drugi postavljeni pred bistveno večje izzive. Med njimi je tudi Tim Car, osemindvajsetletnik, ki ga je doletela redka genetska bolezen – apertov sindrom. Tim že dlje časa zbira denar za svoje terapije tako, da zbira rabljen papir, pa tudi s peko palačink – najamete ga lahko tudi sami. Do vas se pripelje na tovornem kolesu, s seboj pa pripelje žar, plinsko jeklenko, več litrov mase in doma narejene nadeve. Ker te dni dogodkov,  na katerih bi ga lahko ujeli, ni, me je pretresel z objavo sebe in svojega kolesa pred občinsko kamniško tablo. Fant se je s svojim kolesom v tem mrzlem jesenskem vremenu odpeljal iz Ljubljane do Kamnika in ljudi pozval, da se mu oglasijo, če mu lahko kdo med njimi odstopit kakšen akumulator za dober namen. Svoje prijatelje na Facebooku je potem seznanil, da bo nemoteno ob akumulatorjih odvažal še papir in pločevinke z njihovega praga. S pripisom »za plačilo terapij«.

V kakšne grozne globine drvi ta svet, če že zdaj tistim, ki bi potrebovali zdravljenje, zdravstveno zavarovanje in razmere, ki jih s seboj prinaša virus, tega ne omogočajo? Kako nizko smo, da smo si jih primorani plačevati z zbiranjem najrazličnejšega materiala? In kako veliko željo po življenju morajo imeti, da so za to, da si jih privoščijo, pripravljeni v slabem vremenu prekolesariti več deset kilometrov z upanjem, da se bo vendarle na tej dolgi poti našel kakšen plemenit človek, ki jim bo naproti prišel s kakšno manjšo, nesebično daritvijo? Se kdo vpraša to? Se kdo vpraša, kako je tistemu, ki ima manj od nas, kako tistemu, ki mu že osnovne življenjske funkcije, kot so dihanje, govor, hoja, predstavljajo težave? Ne začasne, ne takšne, ki lahko zbledijo z naslednjo jutranjo zarjo, temveč življenjske, takšne, s katerimi se moraš naučiti živeti in hkrati razumeti, zakaj je v tem že tako neizprosnem svetu prav tebi življenje namenilo to izkušnjo.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 44, 21. oktober 2020

Next Post

Previous Post

© 2021 dennismalacic