dennismalacic

Naj se širi. Do sebe in ostalih. Ljubezen.

OD UST DO UST

Obstaja legenda o človeku, ki je šel k vaškemu duhovniku po nasvet, ker je o svojem prijatelju razširjal klevete, za katere je pozneje ugotovil, da niso resnične. Duhovnika je vprašal, s čim lahko to nepremišljeno dejanje poravna. Duhovnik je možu odgovoril: »Če želiš sam s seboj skleniti mir, moraš vrečo napolniti s perjem ter iti do vseh vrat v vasi in pred vsak vhod položiti eno pero.« Kmet je poiskal vrečo, jo napolnil s perjem, se odpravil po vasi in po duhovnikovih navodilih pred vsaka vrata položil po eno pero. Nato se je vrnil k duhovniku in ga vprašal: »Kaj še lahko naredim?« »Še nekaj moraš narediti«, mu je odvrnil duhovnik, »vzemi vrečo in po vasi poberi vsa peresa.« Kmet se je nejevoljen lotil pobiranja vseh peres, ki jih je pred tem raztresel po vsej vasi. Ure zatem se je vrnil in dejal: »Vseh peres nisem uspel najti, kajti veter jih je razpihal vse naokrog.« Duhovnik je nato dejal: »Ravno tako je tudi z opravljanjem. Neprijazne besede se z lahkoto tresejo naokrog, vendar pa jih nikoli več ne moremo vzeti nazaj.« – Glenn Van Ekeren, 12 preprostih skrivnosti do sreče

Te dni sem po več letih v roke vzel knjigo v svoji domači sobi, na kateri se je že začel nabirati prah, jo očistil in polistal po njej v prepričanju, da pred leti, ko sem si jo kupil in jo prebiral prvič, nisem bil dovolj zrel zanjo. Po nekaj straneh sem naletel na odlomek, ki ga izpostavljam zgoraj. Legenda o človeku s perjem je šla od ust do ust, tako kot to pot najde tudi vse ostalo, pogosto kaj, kar sploh ne bi rabilo biti ne izgovorjeno in ne slišano.

Ko človeka doleti bolečina, ob vprašanjih znancev nikoli ne more biti povsem prepričan, kdo je tisti, ki mu resnično želi dobro in kdo tisti, ki se le naslanja nad njegovo tegobo. Nekateri so celo tako prebrisani, da igrajo svojo vlogo zaskrbljenosti, ki ji verjamejo le oni sami, v njej pa ostajajo tudi po tistem, ko jih že večkrat opozoriš na dejstvo, da si jih prebral in da je bilo dovolj vseh teh laži, ki so ti izrečene v obraz, medtem ko te celo gledajo v oči. Nekateri ljudje nimajo nobenega sramu. Ne poznajo nobenega sočutja, do sočloveka nimajo nobenega spoštovanja. V prikrivanju lastne mržnje so ti pod pretvezo pomoči in podpore pripravljeni stati ob strani, a še zmeraj jih izda strupeno jezikanje, ki je že zdavnaj ušlo izpod nadzora.

Toda to je pravzaprav njihova bolečina. Ko jih spregledaš in ugotoviš njihove resnične namene, veš, da si sam bistveno več od tega. Veš, da nisi tak, da bi se moral za svoje lastno zadovoljstvo naslajati nad nesrečo drugih, ne tak, da bi jih ob tem še prikrito podrkaval v obraz. Je le meja, po kateri se, ko je dosežena, stvari spremenijo. Dovolj ti je zajebavanja, dovolj laži, dovolj pretvarjanja. Postaviš se zase in jih seznaniš, da je dovolj.

Nešteto je takih vprašanj, katerih odgovori postanejo glavne teme za debate vse naokrog, tisti, ki prinašajo najnovejše in najglasnejše, pa si pridobijo poseben status v skupnosti. A tudi ta kmalu postane pretesna za vse govorice, tako da te zlahka doletijo tudi tistega, ki jim je sam naklonjen, ki jih pomaga širiti, hkrati pa ob tem doda še ščepec ustvarjalnosti in jih priredi po svoje. In verjetno ga ni človeka med nami, ki ne bi v življenju že čutil bolečine zarad strupenega jezika in nemirne duše njenega glasnika.

Tisti, ki se imajo za najboljše med nami, so v svojem prepričanju tako omejeni in zamegljeni, da se svoje prevzetnosti in lebdenja nad tlemi niti zavedajo ne. A tako kot vsakega med nami tudi njih na koncu doleti resnica. Stvar je le v tem, kakšna bo tista, ki jo bomo živeli kot naslednjo. Ali iskreno ali zlagano.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 48, 25. november 2020

Next Post

Previous Post

© 2021 dennismalacic