dennismalacic

Naj se širi. Do sebe in ostalih. Ljubezen.

POSLOVILNA

Te dni sem se nasmejal ob zapisu, ki pravi: »Kar verjeti ne morem, da smo lanskega 31. decembra bili pokonci do polnoči in temu sranju vpili: Srečno novo leto!«« Ja, le kdo bi si mislil takrat, da je pred nami veliko čudno leto, v katerem se bodo meje med letnimi časi zabrisale, poglavitna osredotočenost pa bo usmerjena v novo korona realnost, v kateri je manj boljše od več. Znašli smo se v svojevrstnih karantenah, ki je prav vsakega iztirila na svoj način. Znano je postalo neznano, načrtovano nenačrtovano. Lani tak čas je padlo nešteto vprašanj, kje se bo dočakalo novo leto, letos ni skoraj nobenega. So le tista, v katerih upaš, da bo sogovornik nasproti tebe uspel odgovoriti, do kdaj. Kdaj se bo vse to končalo in kdaj bo prišel tisti trenutek življenja, ko se bomo lahko vrnili v svet, kot je bil pred pandemijo novega koronavirusa.

Medtem ko nekateri upanje vidijo v cepivu, znanstveniki opozarjajo, da živali gostijo skoraj dva milijona virusov, ki imajo potencial, da lahko okužijo tudi človeka. Če je bilo letošnje leto po kitajskem horoskopu leto podgane, pa je celotnemu svetu do živega prišel netopir z vuhanske tržnice. Če smo se ob gledanju tamkajšnjih posnetkov zgražali nad kaosom in razmrcvarjenimi živalmi vseh vrst, smo kaos, na srečo brez živali, kmalu dočakali tudi sami. Spremenil se je naš običajen ritem življenja, bili smo se prisiljeni ustaviti in se vprašati, kako naprej. Nekateri s prilagoditvijo niso imeli velikih težav, spet druge je povsem iztirila. Nešteti so ostali na čakanju, spet mnogi brez služb in brez dohodkov. Povečalo se je nasilje, več je ločitev. Povečala se je tudi raba antidepresivov, pitje alkokola, zlorabe prepovedanih substanc, pa tudi duševne in finančne stiske. Humanitarne organizacije poročajo o povsem novi vrsti prosilcev za pomoč, šlo naj bi za mlade družine, ki se po ukrepih, ki so jih doleteli, same več ne zmorejo preživljati.

O vsem slabem, kar je prineslo leto, bi lahko napisali romane, pa vendar se najde tudi kaj dobrega. Na to, da se je prav poglobiti vase in tam začeti iskati razloge za svoj notranji mir. Izolacija je marsikoga prisilila, da se je od vsega hrupa, ki ga je spremljal vsakodnevno, ustavil in se znašel v tišini. Problem večine med nami je, da smo preprosto leni. Karantena je še dodatno prispevala, da smo se v svoj mehurček, v katerem sanjarimo o svojih željah, a na drugi strani zanje nič ne naredimo, zgolj še dodatno poglobili. Prepustili smo se monotonemu vsakdanu s statistiko covid-19, zmedeni smo zaradi vseh ukrepov, ki se spreminjajo prehitro, da bi jim uspeli slediti, obenem pa smo jih že tako naveličani, da nas bolj kot odštevanje do novega leta letos zanima štetje do znanega. Dobrega starega, ko si se v zadnjih urah leta rad izgubil v množici, ki je hrepenela po boljšem in lepšem.

Čar dočakanja novega leta ne bo nikoli zbledel. Ker ne glede na to, kakšno je bilo leto pred njim, prinaša upanje. Želja je lahko nešteto, a le redkokatera se tudi uresniči. Pa vendar si jih postavljamo znova in znova, ker če si jih ne, kakšen cilj sploh imamo? In dokler želja ne bo zmanjkalo, ne bo izginilo niti upanje. Morda nas je odhajajoče leto 2020 res dodobra pretreslo, nam je pa s tem dala dobre temelje za izzive, ki jih prinašajo naslednji dnevi, tedni in meseci. In zakaj k temu, da bodo ti takšni, da bodo vodo zlivali na naš mlin, ne bi prispevali že danes? Vsak trenutek je pravi za spremembo, treba je spustiti okove ter zapustiti svoje območje udobja. In tu se začne. Novo, neznano. Pa vendar srečnejše.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 53, 30. december 2020

Next Post

Previous Post

© 2021 dennismalacic