dennismalacic

Naj se širi. Do sebe in ostalih. Ljubezen.

ZGREŠENE AMORJEVE PUŠČICE

Čez dober mesec bom star 33. Samski, brez otrok. Pravo čudo, če vprašate nekatere. Tisti, ki pri teh letih še nimamo boljše polovice, kaj šele otrok, smo v očeh drugih lahko samotarji ali zgolj nekdo, ki preveč komplicira ali pa preprosto nima sreče. Kam spadam sam, iskreno nimam pojma, verjetno vsega po malem. Res je, da se z leti vse bolj veča želja po dvojini, je pa tudi res, da človek z leti odrašča, razmerja, ki jih ima oziroma jih je imel, pa ga učijo lekcije, ki ga izučijo in si jih ne želi ponoviti. Prav tako lahko v svoji okolici zlahka opazi razmerja, ki jih sam ne bi želel živeti. Vsake toliko pa se mi v glavo vendarle prikrade misel oziroma predstava, v kateri se postaram sam. Pa se nato opomnim, da še zdaleč nisem napačen dečko, ki si ne bi zaslužil, da v življenju najde nekoga, ki ga bo imel iskreno rad. Sem en tistih, ki verjame v romantiko iz knjig in filmov, in vem, da jo bom nekega dne tudi živel. Zgolj času moram pustiti čas. Nočem pristati v razmerju z nekom, zgolj da ne bi bil sam. Po diagnozi raka, pred katero je bila moja težava ta, da nisem znal biti sam, danes razumem, da moram najprej dobro spoznati sebe, se začeti imeti rad še bolj, se pomiriti sam s seboj in potem se bo zgodilo križišče življenja, na katerem mi bo naproti prišla oseba, s katero bova odšla v isto smer.

So trenutki, ko si želim, da bi si podarili več ljubezni. Več izkazovanja hvaležnosti za to, da imamo drug drugega. Če se razmerja ohladijo, nobenega več ne osrečujejo. Življenja v kleti si ne želi nihče, a nemalokrat, iz strahu pred tem, kako bodo našo odločitev sprejeli drugi, raje ostanemo v njej, pa tudi če se vrata odprejo. Morda se v ozadju tovrstnih odločitev skriva strah pred tem, da bi ostali sami. Da ne bi dobili druge priložnosti, da ne bi nikogar več našli. Nekateri se predajo, drugi pa vseeno zberejo pogum, naredijo vsemu, kar je bilo skupnega, konec in začnejo znova.

Je torej boljše biti kakovostno samski kot v vezi, ki te ne izpopolnjuje ne osrečuje? Seveda boste odgovorili pritrdilno, a saj veste, verjamem, da je, tudi prek svojih poznanstev, resničnost drugačna. Za vaše izkušnje ne vem, lahko pa govorim iz lastnih, in dogaja se mi, da se nemalokrat prav tisti, ki imajo razmerja, v katerih pa je bore malo ljubezni, spotaknejo ob moj samski stan in dejstvo, da nimam otrok. Se je tudi že zgodilo, da mi je enostavno prekipelo in sem navrgel nekaj v slogu, da je moje življenje moje in da meni nikoli ni padlo na pamet, da bi vrtal v človeka, če to navsezadnje ni moja stvar. Nekateri kljub temu ne razumejo in nadaljujejo, toda naučil sem se, da je v tem primeru najboljše ignoriranje. Nekomu pač ne moreš dopovedati, da nista podobnega mišljenja.

Po dveh letih in pol od diagnoze raka, ko nisem vedel, ali bom sploh dočakal današnjo starost, mnogo bolj cenim lastno življenje. In to, da je moje in od nobenega drugega. Seveda ga delim s svojimi domačimi, prijatelji, sodelavci in preostalimi bližnjimi, z veseljem bi ga delil tudi z osebo, ki bi jo imel iskreno rad in ona mene, ob tem pa je to tudi to. Nekdo, ki pravzaprav ni del mojega ožjega poznanstva, se nima kaj vtikati v to, kdo sem, kje sem in s kom sem. In še zdaleč nisem ena tistih oseb, ki bi preprosto popustila pod vprašanji in pritiski zgolj zato, da bi ustrezala tistim, ki se štejejo v večino. Ki mislijo, da imajo pravico, da lahko sodijo. Na podlagi česa? Biti svoj v današnjem času, ko zlahka prepoznaš, kdaj se kdo resnično nima rad, je lahko preprosto nekaj najboljšega, kar lahko storimo zase. Ker lahko le s tem, ko si zvest sebi, najdeš pot do takšne dvojine, ki bo zvesta obema.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 3., 20. januar 2021

Next Post

Previous Post

© 2021 dennismalacic