dennismalacic

Človek človeku človek.

ONKRAJ RAZUMLJIVEGA

Jutranja zora pred sončnim vzhodom prinaša spokojnost in čas, v katerem se s prebujajočim svetom prepleta upanje, da bo dan poln lepih doživetij. A pri življenju nikoli ne veš, s čim ti bo postreglo. Tako je lahko tisto, kar sledi, prav nasprotno od jutranjih predstav, na koncu dneva pa si se nemalokrat prisiljen spoprijeti tudi z vprašanjem, zakaj se slabe stvari pripetijo dobrim ljudem. Beremo in poslušamo, da naraščajo depresije, zloraba alkohola, nasilje. Naraščajo tudi umori, psihološke težave, za štirimi stenami pa se dogaja marsikaj, za kar ne vedo ne sosedje, kaj šele drugi, najbližji pa si pred dogodki zakrivajo oči. Posledično lahko v tišini anonimnosti presahne še tako močna volja po spremembi.

Zaradi okolice, za katero si želimo, da misli, da je z nami vse lepo in prav, svoja čustva najraje poteptamo. Nekateri se povsem zaprejo v kalup, spet drugi pa v želji, da bi kaj spremenili, začnejo raziskovati in pred težavami, s katerimi se spoprijemajo, pobegnejo med platnice, zaprosijo za strokovo pomoč ali pa se poskušajo sami dvigniti s pomočjo alternative. Med to spadajo tudi razni obredi, od ajavaske, indijanske pijače duhovnega razkritja, do mdma-ja, ki pri človeku povzroča občutke empatije, evforije in povezanosti z drugimi ljudmi. Oba našteta v Sloveniji spadata v kategorijo prepovedanih, uvrščena sta namreč med droge, a ob tem je zanimivo to, da je ajavaska kot sveta medicina v Peruju zaščitena kot kulturna dediščina, mdma pa lahko skupaj s psihoterapijo zdravi celoten spekter psihiatričnih stanj, vključno z motnjami prehranjevanja, depresijo, tesnobo, uporabljajo jo tudi za zdravljenje odvisnosti od alkohola, narkotikov in poživil. Udeleženci psihedelične psihoterapije izkušnjo pogosto opišejo kot najpomembnejšo duhovno izkušnjo svojega življenja. Ob tem, ko odvisnost od alkohola in tobaka samo pri nas letno terja več kot tisoč življenj, a sta le-ta še vedno dovoljena in dosegljiva na vsakem vogalu, je bizarno, da naravne psihedelike, za katere obstaja nemalo dokazov, da posamezniku pomagajo k pozitivni spremembi dojemanja sebe in širšega sveta, uvrščamo med prepovedane in preganjane. Navsezadnje jih človeštvo uporablja že na tisoče let.

»Kaj naj rečem, jaz bi ljudi, ki jih srečujem na obredih, opisal kot ranjene,« mi je te dni razlagal znanec, ko je beseda ob kavi nepričakovano nanesla na terapije s psihedeliki. »Mar nismo vsi na nek način ranjeni?« sem odvrnil in takoj ovrgel tezo, da posamezniki po njih posegamo zgolj z namenom, da si želimo pobega od lastnih težav in navsezadnje, če tako želite, tudi samega sveta. Gre za način, ki nam omogoča globlje razumevanje lastnih in tujih dejanj, s spremenjeno zaznavo tako notranjega kot zunanjega sveta pa poživimo um in ga osvobodimo konvencionalnih okov, hkrati pa nas postavi pred najbolj brutalno iskreno ogledalo lastnega življenja in nas sooči z vzorci, ki nas ne spremljajo le od otroštva, temveč tudi iz obdobij pred tem življenjem. Ranjeni ljudje ranijo ljudi. Ko to razumemo in sprejmemo, je prav, da naredimo nekaj za to, da bolečino na obeh straneh zmanjšamo. Toliko kot je ljudi, toliko je različnih poti. Nikoli ne bomo razumeli vsega in vseh, lahko pa poskušamo podreti vsaj delček ograje kalupa, v katerega so nas skozi življenje postavili in nas »naučili«, kaj je prav in kaj narobe. Če želi posameznik večje in globlje razumevanje življenja, ob tem pa širšo, recimo ptičjo perspektivo na dogajanje, ga razumem in pri tem tudi stoodstotno podpiram. Tudi če gre za šamanske obrede, ki so jih uradniki uvrstili med prepovedane, na tisoče zgodb z vsega sveta pripovedujejo drugo plat. Takšno, ki pelje do večjega zadovoljstva in sreče. Če je ob tem oseba, ki proces dovolj dobro razume in postavi meje pred morebitnim padcem v odvisnost, iskrena do sebe, pa se lahko reši marsikaterih okov, ki jo spremljajo med vandranjem po tem svetu.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 11, 17. marec 2021

Next Post

Previous Post

© 2021 dennismalacic

Theme by Anders Norén