dennismalacic

Človek človeku človek.

KAMILICE

Ne samo da se je prebudila narava, človek v teh dneh zlahka dobi občutek, da se prebuja življenje samo. Bolj sproščeno vzdušje je zaznati na vsakem koraku, biti znova med klepetajočo množico, ki poseda po terasah, pa hvaležen občutek, ki, verjamem, je manjkal večini. A še bolj kot navdušenje ob ponovnem vzpostavljanju družabnega življenja me je v teh skorajšnjih poletnih dneh prevzelo dogajanje na ravnicah prekmurskih poljan. Zeleno klasje, ki ob vetru spominja na valovanje morja. Omamno dišeč vonj akacije, bezga, melise. Občutek, ko v zemljo zakopaš seme in se zaveš, da bo na tem mestu zraslo nekaj tvojega, domačega. Ptiči, ki s svojim prijetnim čebljanjem poskrbijo za izjemno kuliso prostora in časa. Večkrat se ustavim z namenom in jim prisluhnem.

Človek z leti odrašča in spoznava, katere so tiste vrednote, ki v življenju največ štejejo. Trenutki, ki jih lahko preživljamo s svojimi domačimi in bližnjimi. Dejanja, s katerimi lahko že danes poskrbimo za lepši jutri. Zavedanje, da nič ni samoumevno in da je vse, kar imamo in kar poznamo, tukaj z razlogom. Nekdo, ki ne zazna lepot ptičjega petja, ne bo zaznal niti travnika s cvetočimi kamilicami. Morda jih bo zamenjal celo z marjeticami, kot se to pripeti nemalo ljudem. A če ne drugega, potem verjamem, da vsi še kako dobro poznamo kamilični čaj, s katerim smo nemalokrat poskušali lajšati svoje slabo počutje. Kamilice, ki so najbolj znana zdravilna rastlina, lahko uporabljamo skoraj pri vseh boleznih, zato jih je seveda prekrasno imeti doma. Ko so se množično pojavile na travniku za domačo hišo, smo domov  prinesli kar nekaj šopov ter cvetove skrbno obrali z namenom sušenja.

Ob kamilicah je naša domača zakladnica po mamini zaslugi bogatejša še za koprivin, melisin, pa tudi bezgov sok. Iz kuhinje je ob tem zadiščalo še po ocrvti akaciji, ki sem jo rabutal po gozdovih. Vsaj nekaj užitka lahko imamo od nje, trenutna ni več medovita, prejšnjo, iz katere pridobivamo akacijev  med, pa je zamrznila pozeba. To žal pomeni, da akacijevega medu letos ne bo, slabo kaže tudi s cvetličnim, zdaj pa domači čebelarji polagajo upe vsaj v to, da bi se nabralo kaj gozdnega. Ste vedeli, da za kilogram medu čebele obletijo svet? Za samo en kilogram morajo obiskati kar štiri milijone cvetov in narediti kakšnih 120 tisoč kilometrov. Ob tem pa marsikdo potoži, ko mu čebelar pove za ceno kilograma medu, namesto po domačem pa tako raje poseže po mešanicah velikih komercialnih dobaviteljev sumljivega porekla.

Žalosten je lahko človek, ki ni nikoli občutil okusa domačnosti. Žalosten tisti, ki se je sprijaznil z enolično, generirano prehrano, takšno, v kateri ne gre brez emulgatorjev in aditivov. Sodoben način življenja nam streže z vsem na dosegu roke, a vse, kar je tako lahko dosegljivo, je tudi množično proizvedeno, ne z željo po tem, da bi ljudem ponudil kakovost, temveč z željo po zaslužku. Pa vendar, nekje pride spoznanje, da je tisto, kar lahko kupimo pri kmetu v okolici ali pa celo pridelamo sami, tisočkrat boljše in vrednejše kot tisto, kar v zabojniikih pripluje iz daljnih dežel. Ko mesta ob vseh novostih izgubljajo pristnost domačega, se ta ohranja vsaj na podeželju. Ob tem ne morem mimo besedila Siddharte, ki pravi: »Ne verjamem mestu, ni več vredno biti tam, naju je drugam poslalo, lepa kot iz sanj. Ne verjamem mestu, vsi odklenjeni so odšli, blizu medrevesa, kjer se ljubimo vsi.« Bo že nekaj na tem, da lahko tisto, česar ne moreš najti v mestu, najdeš v naravi. Vrvež in tempo življenja velja upočasniti, največji mir in toplino v srcu pa najdemo prav tam, kjer je najbolj domače. Naravno in pristno.

  • kolumna je bila objavljena v reviji Lady, št. 24., 16. junij 2021

Next Post

Previous Post

© 2021 dennismalacic

Theme by Anders Norén