dennismalacic

Človek človeku človek.

KAMA IDEMO TEJ VIKEND? V BELTINCE!

Za vsak dan, ki ga lahko preživim v krogu družine, sem hvaležen. Tako tudi za naše skupne trenutke med potjo v avtu. Ena od mojih najljubših točk ob običajni poti je kapelica v Andrejcih. Ob tej se mama pogosto rada spomni na svojo nočno pustolovščino, ko so jo tam v noči s sobote na nedeljo nekje ob pol treh zjutraj ustavili policisti in povprašali, kam je namenjena. »V disko v Beltince!« »Ampak gospa, tam se zdaj počasi že zapira.« »Saj, ravno zato, grem po hčerko in njeno kolegico.« Vedno znova, ko pride beseda na to, se od srca nasmejemo in vedno znova si zlahka predstavljam začudena pogleda policistov, ko jima mama omeni, da gre v disko.

Mama ni bila le prijazna šoferka sestre in njenih prijateljic, nekaj let pozneje je tudi moje prijatelje in mene potrpežljivo vozila v Beltince, kjer je bilo stičišče prekmurske mladine številnih generacij. Moji prvi, sicer že nekoliko zbledeli spomini iz M3-ja segajo v čas, ko se je v lokalih in diskotekah v notranjosti še lahko kadilo. Doživetje diskoteke sem prvič spoznal pri štirinajstih, nekajkrat me je sestra vzela s seboj in svojo družbo, dobri dve leti pozneje pa sem začel v Beltince zahajati tudi sam. Zgodila so se nova poznanstva in prijateljstva, kdaj pa kdaj zlomilo srce, pa spet znova zaljubilo, preplesalo do neštetih juter in na koncu ugotovilo, da pripadamo svojemu koščku raja, lokalni diskoteki, ki je nam, podeželski mladini, pomenila vse.

Vsako poletje so bili v beltinškem M3-ju organizirani tudi pena partiji. Te sem imel še posebej rad, saj sem se rad na plesišču zakopal v peno, z njo obmetaval kakšno simpatijo, plesal, pel in se imel preprosto najlepše. Bilo je nešteto beltinskih noči, o vseh doživetjih in tegobah tistega časa bi lahko verjetno napisal kar nekaj listov, če ne celo knjige, a naj tokrati izpostavim še en spomin, ki je na posebnem mestu. Vem, da mami ni bilo povsem vseeno, ko naju je z Gregorjem, mojim mariborskim cimrom in kolegom, tistega večera pobrala ob dogovorjeni uri na dogovorjenem mestu. Navsezadnje se mi zdi, da je od nekod iz prtljažnika privlekla še eno odejo in jo položila na sedeže, preden bi se nanje vsa še v peni usedla tudi sama. Že res, da sva se običajno kar potrudila, da sva se pene pred vrnitvijo v avto znebila, a tega večera se je zdelo, da je še posebej trdožova in da se ne bo predala zlahka. Iskreno, vso svojo veličino je pokazala šele dan potem, ko sva v ponedeljek popoldan po šoli v dežju korakala proti trgovskemu centru. Lilo je kot iz škafa, nekje med potjo je v stoječo lužo zapeljal še avtobus in naju konkretno zmočil. Ko sva po več kot polurnem pešačenju le prispela skozi vhodna vrata, pa sva opazila številne začudene poglede v najino smer. Ni nama bilo povsem jasno, zakaj sva takšna atrakcija, dokler se nisva znašla pred velikim ogledalom in v njem zagledala odseva bujno penečih se las. Iskreno, še danes se čudim, kako nama je uspelo peno ohraniti na sebi, in to po dvakratnem prhanju doma ter dodatnim zalivanjem z mestnim avtobusom. Roba je bila očitno kakovostna, druge ni, sprehajanje po Mariboru s penečo glavo pa svojevrstna atrakcija. Ena tistih nerodnih, a prikupnih.

Takšni so moji spomini. Želel bi si, da bi jih imele tudi današnje najstniške generacije. Želel bi si, da bi lahko poletja preživljali v diskotekah in jutra dočakali omamljeni od prvih ljubezenskih prigod. Po lanskem marcu, odkar so morale zapreti svoja vrata, so jih lahko znova odprle šele pred kratkim. A žal ne večina – ker se dovoljenega obratovalnega časa med peto zjutraj in polnočjo lahko spomni samo tisti, ki z diskotekami in nočnim življenjem na splošno nima ravno dosti skupnega. Škoda, da si ne deliva spominov.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Lady, št. 26., 30. junij 2021

Next Post

Previous Post

© 2021 dennismalacic

Theme by Anders Norén