dennismalacic

Človek človeku človek.

NENAČRTOVANA PRIČA

Kaj narediti, če se znajdeš sam brez možnosti prenočišča v okolici, zgolj z nahrbtnikom, v katerem imaš le nekaj oblačil, spalno vrečo, visečo mrežo in še nekaj drobnarij, ki naj bi jih človek potreboval, če gre na nekajdnevno potepanje po naravi? Da je smola še večja, si se pred nekaj trenutki ločil od svojega šotora, za katerega si ocenil, da je odvečna, nepotrebna prtljaga. Sprva sem posedel v tem in drugem lokalu, preklical nekaj telefonskih številk namestitev ter se z vsakim novim zavrnjenim odgovorom vse bolj začel zavedati resnosti položaja. Ko je večerni piš odnesel še zadnje upanje, se je začelo iskanje varnega zavetja pred temnimi oblaki nad menoj.

Potepal sem se po prekrasni krožni pohodni poti Juliana Trail. Ta v dolžini 270 kilometrov pelje okrog Julijskih Alp, namenjena pa je pohodnikom, ki želijo v zavetju mogočnih gorskih vrhov najti nekaj svojega notranjega miru ob občudovanju naravnih lepot. Da te izjemno mamijo tudi tujce, sva se lahko z Grego, ki me je nekaj dni spremljal na poti, prepričala tako v dolini Soče kot od Kranjske Gore pa vse do Bohinja, saj nočitev večino dni nisva mogla dobiti. Tako sem tudi tega večera, ko se je Grega zaradi službenih dolžnosti odpravil domov, v Bovcu ostal pred zaprtimi vrati. Oblaki niso bili toliko grozeči, da bi me bilo strah, da bi ponoči prišlo do padavin ali neurja, pri iskanju domnevno varnega kotička pa mi je pomagala tudi polna luna. V njenem siju sem se pred okroglimi balami sena na travniku tik ob gozdu počutil dovolj varno in udobno, da sem si razprl spalno vrečo, zlezel vanjo in poskušal vsaj z enim očesom zadremati. A me je čez nekaj časa prestrašilo premikanje nekakšne živali nekje za mojo glavo. Ker nisem želel imeti kakšnega bližnjega srečanja z lisico, divjo svinjo ali s kom drugim, sem spakiral spalno vrečo, si oprtal nahrbtnik in se lotil iskanja nove lokacije. Ta se je prikazala na klopci v centru v parku pri bližnji trgovini, pa se je pokazalo, da je priljubljena lokacija za večerna oziroma nočna druženja tako lokalne mularije kot turistov. Nekaj pred eno zjutraj sem se predal in se odpravil proti cerkvi. Sklepal sem, da bom v njenem zavetju našel mir, pa sem, ko sem se dokaj udobno namestil v precej varnem in neočitnem zavetju drevesa, kmalu z grozo spremljal, kako je do cerkve prikorakala skupina mladcev s pijačo in posedela na obzidju. Moj mir je ob njihovi precej visoki glasnosti splaval po vodi, drugega kot to, da se vdam v usodo, pa mi ni več preostalo. Ko je vendarle po kakšni uri prišel čas, da so se poslovili, sem s še večjo grozo spoznal, da niso odšli vsi. Na cerkvenem stopnišču sta posedela še dvajset- in nekajletnika, ki sta si izlila čustva ter se tolažila, da zaradi zasedenosti ne moreta biti skupaj. Napačen čas, napačen kraj, draga moja mlada Nizozemca, tako pri vaju kot pri meni. Nesojena ljubimca sta vztrajala še kakšno uro, nehote sem slišal vse, s čimer se soočata, potem pa sta končno, nekaj čez tretjo, spoznala, da je ura že pozna in odšla. Od trenutka, ko sem pri cerkvi ostal sam v svoji spalni vreči, naslonjen na nahrbtnik in drevo, sem lažje zadihal, pa tudi nekaj spanja sem si, kljub neprijetno nizkim temperaturam, uspel privoščiti. »Zbudil« sem se nekaj po šesti, pospravil spalno vrečo, pregledal, ali imam pri sebi še vse, ter se podal proti bencinski črpalki, za katero sem vedel, da se odpre prva, kot prva pa mi bo lahko postregla tudi s kavo. Uspelo mi je priti do nje in posedeti ob njej, medtem, ko sem se na stranišču osvežil, se preoblekel in pripravil na nov dan, nove kilometre in nove izzive pred seboj. »A ti boš pa celo izmeno oddelal z menoj?« se mi je nasmejala prodajalka,ki je pred nekaj trenutki, ko jo je starejši gospod prosil za pomoč pri plinski jeklenki, zavila z očmi, ko sva se ujela s pogledi. »Ne, ne, sila razmer bi se temu reklo, oprosti, če ti kvarim ugled črpalke. Samo še malo posedim pa krenem dalje.«Vam povem, izkušnja, ki bi jo moral doživeti vsak. Sploh pa tisti, ki so med najbolj razvajenimi.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Lady, št. 35, 1. september 2021

Next Post

© 2021 dennismalacic

Theme by Anders Norén