* izpoved napisana za spletni portal Navdihni.me
Sedel sem na tleh koče sredi gozda in čutil nepopisno hvaležnost do življenja. Pred očmi sem imel najlepše prizore narave, ki so se prepletali z mojimi najlepšimi spomini. Stiskal sem kolena k sebi, se pozibaval ob ritmih indijanske glasbe in puščal, da so mi solze same ob sebe silile na plan. Pil sem ajavasko in si rekel: »Čas je, da greš k zdravniku.«
Zgodilo se je na enem izmed hodnikov Poliklinike, potem ko ambulante več niso delale in je tistega septembrskega četrtka na oddelek že legla poznopopoldanska tema. Čakal sem zdravnika, da mi potrdi slabo novico. Da bo ta slaba, sem namreč razbral že med ultrazvokom, ko je zdravnica pripravnikom podrobno razlagala, kaj gledajo na ekranu.
»Niso ravno dobre novice, a ne?« sem prekinil njihovo komunikacijo po nekaj minutah.
-»Saj greste nazaj do zdravnika, a ne? Vam bo vse povedal.«
Slutil sem, kaj to pomeni. Zdravnica je nadaljevala s pregledom, zvok njenega glasu se je vse bolj oddaljeval, sam pa sem padal v tišino, ki jo je naenkrat prekinil stavek: »Ste pa dobri, da ste iz naše komunikacije prepoznali, da ni vse vredu.« Žalostno sem odvrnil: »Seveda, delam z ljudmi.«
Prvo, česar se spomnim, ko sem izvedel diagnozo, je, da sem pomislil na bioenergetičarko, pri kateri sem bil v svojih študentskih letih in ki mi je med drugim rekla, da nikoli ne bom zbolel za rakom. Morda se prav zaradi tega nikoli, ko sem kot novinar poročal o raku, nisem niti ukvarjal z možnostjo, da bi ga nekega dne dobil tudi sam. Sedel sem tam, postavljal vprašanja o raku ter poslušal odgovore, ki sem jih večinoma pozabil kmalu po snemanju.
Danes sedim tukaj z diagnozo – tumor na modih. Zdravnik pravi, da mi ga bodo odstranili z operacijo, tkivo poslali v analizo. Če se izkaže, da je to rakavo, pa me čakajo še kemoterapije. Sprejem v bolnišnico predlagajo za jutri. Lepo jih prosim, da prestavimo sprejem na ponedeljek, saj se v soboto poroči moja dobra prijateljica, ki me je prosila, da odvodim romantični del obreda. Podpišem papir, da na lastno odgovornost zavračam sprejem v bolnišnico, in se dogovorim za sprejem v ponedeljek.
Odidem in se nekje na poti do stanovanja zjočem.
Verjetno se je tole kuhalo v meni že nekaj časa. Prva bolečina v modih, ki se je spomnim, se je pojavila dva dni pred koncem dopusta v začetku avgusta. Ustrašil sem se in se spraševal, kaj bi to lahko bilo, ter se pomiril, ko je bolečina čez nekaj časa ponehala. Nato se je vrnila vsake toliko, hkrati pa sem začel kmalu opažati, da se modo povečuje. Brskal sem po spletu za informacijami in se ustrašil obsežnosti morebitnih diagnoz. Upal sem, da bo po nekem slučaju šlo za vnetje in da bosta bolečina ter povečano modo izginila kar sama od sebe. Tri tedne kasneje sem pristopil k šamanskemu obredu. Ajavaska, čaj, ki smo ga pili, je znana kot indijanska pijača duhovnega razkritja. Z njo lahko dosežemo energijsko in fizično ravnovesje ter raziskujemo nove razsežnosti duhovnosti. Dala mi je občutek neizmerne hvaležnosti do življenja. Ob indijanski glasbi, ki me je odnesla v druge sfere, sem se jokal, smejal, premleval svoje življenje, čutil hvaležnost in si obljubil, da bom naredil konec negotovosti ter obiskal zdravnico.
Na dan, ko sem izvedel svojo diagnozo, sem dal odpoved na radiu. Čutil sem, da sem preobremenjen. V meni je vrelo že nekaj dni, obenem pa sem se zavedal, da s 24-urno napotnico ne bom mogel na pregled v Polikniko, če ne dam odpovedi, saj sem imel načrtovanih toliko službenih obveznosti, da vmes ni bilo ure ali dveh prostega časa. Ob radiu sem kot karierist z s. p.-jem delal še na televiziji ter tako jutra in dopoldneve preživljal na radiu, popoldneve in občasno še večere pa na terenih in televiziji. Ko z delom na radiu nisem pravočasno končal, sem se na radio vrnil še po televizijskih obveznostih. V povprečju sem spal od 5 do 6 ur. Večinoma mi ni bilo težko. Bil sem srečen in hvaležen, da lahko živim svoje sanje in ustvarjam tam, kjer sem si vedno želel ustvarjati. Ne glede na to, da se je skoraj vedno našel nekdo nad tabo, ki si se mu moral dokazovati, ki mu dana dejstva nikoli niso bila dovolj dobra in ki je vedno hrepenel po večjem in boljšem. Bil sem karierist pri tridesetih, ki je verjel, da ga zvezde vodijo v pravo smer; v bistvu pa ugotavljam, da njihovo smer spoznavam šele danes.
Vse se je zgodilo tako hitro – v četrtek sem izvedel svojo diagnozo, v ponedeljek so me sprejeli v bolnišnico, naredili dodatne preiskave, v torek operirali ter me v sredo pustili domov z vedenjem, da me v ponedeljek pričakujejo na sprejemu na onkološkem. Kako sem odreagiral, ko sem izvedel, da me zelo verjetno čaka ciklus štirih kemoterapij in pol leta bolniške? Iskreno, zaradi šoka se ne spomnim.
V soboto, dva dni pred sprejemom na onkološkega, sem šel do frizerke in se dal pobriti »na nulo«. Ko sem izvedel, da imam tumor in da obstaja možnost, da bom moral na kemoterapije, sem si obljubil, da se bom, če bo to potrebno, pobril. Pobril sem se torej »na nulo« in nato izvedel, da to ne bi bilo potrebno, saj bi mi lasje začeli izpadati šele po mesecu dni. To se je kasneje tudi zgodilo in prizadelo me je bolj, kot sem mislil, da me bo – ko izgubiš svoje lase, ko ti odpade brada in ko ti začenjajo odpadati še obrvi oz. se ti posvetlijo, postaneš nekdo drug. Nekdo, ki ga nočeš. Hrepeniš po tem, da bi v ogledalu zagledal svojo staro podobo, in upaš, da bo jutro, ko se bo to zgodilo, prišlo kmalu. Vmes se poskušaš sprijazniti s situacijo, sprejeti samega sebe in odpraviti krizo identitete. Bodriš se z mislijo, da si kot Feniks – da te je skurilo, spremenilo v pepel, iz tega pa se boš dvignil močnejši in večji tako na mentalni kot fizični ravni.
Priznam, da me je nekajkrat povsem sesulo, pristal sem na tleh. Postavljaš si tista tipična vprašanja, za katera ti pravijo, da si jih ne postavljaj; kot recimo »Zakaj jaz?« in »Kaj sem naredil narobe?« Bolj premlevaš, bolj se zapletaš. Poskušaš se ne prepuščati strahu in dvomom. Pomagaš si s pogovori, nasveti, z branjem knjig, gledanjem dokumentarcev, brskanjem po spletu. Nenadoma stvari, ki so ti še pred kratkim predstavljale vsakodnevni interes, niso več pomembne. V ospredje pridejo drugi pojmi, druga razmišljanja in druga dejanja. Več ni pomembno, kje bo v petek kakšen žur in kje sledi after party. Niso več pomembni službeni tereni in ni več tistega vsakodnevnega vrveža, v katerem se nam tako mudi, da ob tem pravzaprav pozabljamo sploh živeti. Sedaj imaš čas. Tvoje znano okolje so zamenjali bolnišnični hodniki, namesto srajc sodelavcev so tukaj bele halje zdravnikov, ti pa nič več za mikrofonom in pred kamero, ampak na bolnišnični postelji z diagnozo rak na modih. Rak, za katerega pravijo, da se je razširil še na bezgavke, zametki pa so vidni tudi na pljučih.
Kemoterapije še zdaleč niso lahka in prijetna stvar. V to sem se lahko prepričal v drugi polovici zdravljenja – medtem ko sem bil po prvem ciklusu tako čil, da sem s prijateljicami dva dni po prejemanju kemoterapij šel na pohod do Krnskih jezer, me je kasneje povsem sesulo: od tega, da sem zaradi padca imunskega sistema pristal v izolaciji, do tega, da sem po zadnjem ciklusu za tri dni povsem obležal. Obležal do tiste spodnje točke, ko se ti zjutraj ne da vstati iz postelje oziroma pravzaprav sploh ne vidiš razloga, zakaj bi to storil. Na srečo pa me je tudi v najtežjih trenutkih trma gnala dalje. Poskušal sem ostajati močan. Ne samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi okolice. Opazovati svoje domače, prijatelje in bližnje, kako jim je hudo in kako jih je strah, je nekaj najtežjega. Zato se nisem želel smiliti sam sebi. Želel sem verjeti, da mi lahko uspe. Želel sem ostajati pozitiven kar se da dolgo, ker sem se zavedal, da se mi lahko razpoloženje poruši čez noč, novo jutro pa prinese nov slab dan. Postal sem pozoren na svoje misli in jih začel v obliki zapisov deliti na socialnih omrežjih. Številna podpora, ki sem jo dobil, mi je dajala novega in novega zagona. Kot nekdo, ki je delal v medijih, sem imel vedno željo, da bi lahko nekako pripomogel k temu, da bi imeli ljudje lepši vsakdan. Morda mi je kdaj to uspevalo, morda niti ne. Vidim pa, da mi uspeva danes. S tem, da sem iskren. S tem, da delim svoje misli, delim svoje občutke, delim svoje zapise. Ker želim biti navdih in ker želim, da ljudje verjamejo v to, da jih čaka nekje nekaj lepega, pa četudi se trenutno zdi, da se je nanje zgrnilo najtemnejše obdobje življenja.
Ne bom rekel, da me rak ni spremenil, ker me je. Ko sem izvedel svojo diagnozo in pristal v bolnišnici, sem si v vsej tisti žalosti in bolečini obljubil, da bom iz te bitke šel kot najboljša verzija samega sebe. Nisem želel podvomiti v to, da mi ne bi uspelo. Glede na vso preteklost in vso voljo do življenja sem verjel, da to ni to in da se moja pot tu ne konča. Poskušal sem najti svoj notranji mir, saj so mi govorili, da zdaj ni čas, da se sekiram zaradi česarkoli. Da je čas, da se posvetim sebi in svojim mislim.
In prav to je tisto, kar mi daje vedno novega upanja in novega zagona – moč misli. Vem, kakšno bolečino lahko zadaš sam sebi, sploh ob diagnozah, kot je rak. Zato postajam še bolj pozoren na svoje počutje – ko se recimo zalotim, da tavam v skrbeh in dvomih, začnem takoj iskati razloge za hvaležnost. In teh ni težko najti, sploh ko za srečo niso potrebne več velike stvari, ampak zgolj majhne, preproste. Kot je recimo trenutek s prijatelji na kavi. Končno vem biti v trenutku, hvaležen in srečen, da jih imam okrog sebe, brez potrebe, da bi vmes brskal še po telefonu. Končno cenim trenutke samote, ko lahko poslušam glasbo, ki mi je pri srcu, posedam na kakšni klopi in občudujem naravo. Lahko bi rekel, da se mi končno zdi, da vem, v katero smer želim iti in kaj želim dati svetu. Se pa zavedam, da se je ta pot zame šele začela in da bo potreben čas.
Ta pri meni od diagnoze dalje teče nekoliko drugače. Po štirih ciklusih, ko sem tedne preživljal na onkološkem in so mi od ponedeljka do petka v žilo tekla kemozdravila, se pogled na čas res malenkost spremeni. Kot ne moreš vplivati na kapljice, ki se neusmiljeno držijo svojega časa in po cevkah polzijo s prepočasno ležernostjo, tako veš, da nima smisla boriti se s časom. Ni prihodnosti in ni preteklosti – je le trenutek v sedanjosti. Kot recimo ta, ko ob poslušanju Emelie Sande in njene Bungee Jumping poskušam dokončati tale zapis. Ker gre proti koncu, se zapleta pri izbiri misli in besed. Toda pogled skozi okno, ki kaže lep sončen februarski dan, mami, da ekran kmalu zamenjam za gozd.
Po kemoterapijah me je pred dvema tednoma doletela še operacija na pljučih. CT preiskave po terapijah so pokazale, da se je telo odlično odzvalo na zdravljenje, vidni so bili zgolj ostanki v pljučih. Zdravniki so se odločili, da mi jih na eni strani odstranijo in pošljejo v analizo, da se prepričajo, da je tkivo mrtvo in ne živo. Včeraj sem prejel izvide – tkivo ni vitalno, me pa bodo v roku enega meseca zaradi preventive operirali še na drugi strani pljuč. Pomirjen sem. Pomirjen, ker vem, da prihajam h koncu in da bom počasi spet zdrav. Pomirjen, ker je ena operacija v primerjavi z dvema in s štirimi ciklusi kemoterapij nič. Nula, niente.
Pred dvema dnevoma sem izvedel, da sem izgubil še svojo drugo službo. Kot diagnoza rak se je tudi to moralo zgoditi z razlogom. Nekje sem prebral, da se moraš življenju preprosto samo prepustiti. Da moraš zaupati prasili, ki ima načrte za prav slehernega med nami. Da smo vsi kamenček v mozaiku nečesa večjega, veličastnejšega. Da je svet okrog nas bistveno več od tega, kar smo pripravljeni videti in verjeti. Da ima prav vsak med nami veličastne sposobnosti – le v malo magije je potrebno verjeti.
Jaz vanjo po tej borbi, ki še ni povsem končana, verjamem toliko bolj. Svet je res lahko lep in čaroben, le perspektivo opazovanja je potrebno spremeniti.