- iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde, št. 16., 17. aprila 2019
Živimo v času, ko je veliko lažje zreti v telefon kot v človeške oči in biti sam med zamaskiranci v virtualnem svetu kot med resničnimi ljudmi, ki jih ne poznamo in ne vemo, kakšne so njihove zgodbe. Ekran ponuja nešteto opcij filtriranja nas in vsega, kar je z nami povezano, medtem ko resničnost filtrov ne pozna.
Nekje sem prebral, da obstaja na desettisoče spletnih strani z nasveti, kako do sreče, pa pravzaprav kljub temu ne vemo biti srečni. Današnji svet nam na vsakem koraku servira sfotošopirane oglase o tem, kaj naj bi bilo lepo in kaj naj bi bilo »in«. Zaslepljeni smo od vsega sija sodobnega potrošništva ter zamegljeni od vsega, s čimer nam servirajo skorajda na vsakem koraku. Lani poleti sem dopustoval v Berlinu. Imel sem se lepo, preživel sem lep dopust, kljub temu pa sem presenečen, da je eden prvih spominov, ki jih privlečem na plan iz tistega obdobja, dan, ko sem na letališču čakal na vrnitev domov in sem se zastremel v velike zaslone nad seboj. Ti so prikazovali oglase, vremensko napoved in sklop treh rotirajočih se novic. Prva novica je bila povezana z novo Trumpovo poteza, druga z nemško politiko in tretja s … Kardashianovimi. Neka novica o tem, da sestri tekmujeta na Instagramu, katera bo nabrala več všečkov s fotografijo svojih zadnjic in našobljenih ustnic.
Trenutek, v katerem sem si verjetno končno priznal, kako globoko je zabredlo človeštvo. Če je svojevrstno posebnost med mojim najstništvom predstavljala Paris Hilton, ki je s svojo bogataško prijateljico nastavljanje bliskavicam na rdeči preprogi zamenjala za kidanje gnoja in molzenje krav, je ameriška veleumnost sodobnega časa »naumila« Kardashianove, ki so čez noč postali najvplivnejša ameriška televizijska družina. Takšna, ki je temelje svoje dinastije zgradila na seks posnetkih, plastičnih operacijah, vsakodnevnih kregarijah in bogsigavedi na čim še. Množice jih kujejo v nebo kot zvezde, njihov sij pa vsakodnevno postajajo nove sanje številnih mladenk tega sveta, vključno z našo majceno deželo pod Alpami. O takšni realnosti se lahko prepričamo ne samo ob brskanju po Instagramu, temveč že ob pozornejšemu sprehodu čez mesto, da so »Kardashianke« tudi med nami Slovenci, pa navsezadnje kričijo še naslovnice revij v trafikah.
Nekaj let je že tega, da sem si delil modne brvi s slovenskimi manekenkami. Številne so lepe še danes, žal pa tega ne morem reči za vse. Med dekleti so se našla namreč tudi taka, ki so od tod ali drugod potegnile prepričanje, da niso dovolj dobra, da niso dovolj lepa in so rešitev svojih tegob videla v lepotnih popravkih. Ti so se nemalokrat kopičili in tako smo iz dekleta, ki je nekoč s svojo naravno lepoto predstavljalo ideal našega alpskega cveta, dobili izumetničeno barbiko z našobljenimi ustnicami in fasado, ki se je ne bi branila marsikatera slovenska hiša. Barbiko, ki je od vsega, kar naj bi bilo lepo, postala tako zaslepljena, da pozablja, da se bistvo sreče in vsega ne skriva v zunanjosti temveč v tistem, kar je znotraj tebe. Pravijo, da imajo vsake oči svojega malarja. Slišali pa smo že tudi, da je v življenju najpomembnejše to, kakšno mnenje imaš sam o sebi, in ne to, kakšno mnenje imajo o tebi drugi. Kot bi rekla Zala in Gašper, vedno se ne vidi zvezd, sam ostani sebi zvest.